Sanja Grcić, modna oblikovalka

Pokrivalo, kakršno je nosil Kekec, je še pred dvema letoma veljalo za zastarelo in preživeto. Ter popolnoma nemodno. Nosili so ga le planinci. Danes so Kekčevi klobuki po njeni zaslugi kultno pokrivalo, ki pozornost zbuja tudi daleč zunaj naših meja, celo v modni prestolnici New Yorku, kjer so jo že pred leti označili za »vzhodnoevropsko kraljico sloga«.

Tam je bila nazadnje v začetku leta in takrat je pripravila razstavo svoje najnovejše kolekcije; na njej je gostila predstavnike pomembnih kulturnih institucij in medijev ter se domov vrnila s številnimi pozitivnimi odzivi, ki so pospremili njena urbana oblačila, tudi tokrat zaokrožena z nepogrešljivimi Kekčevimi klobuki. Te je prvič predstavila na lanskem Phillips Fashion Weeku in jih pri tem seveda reinterpretirala po svoje: dala jim je sodobnejšo in bolj prefinjeno obliko ter poskrbela, da so bili, tako kot oblačila, narejeni ročno in izjemno natančno.

Že prej je oživljala tudi druge tekstilne kose, ki so bili za nas nekoč očitno pomembni, potem pa smo jih odrinili v pozabo in začeli tudi zaničevati. S svojim posredovanjem je skušala razbiti stereotipe o njih, tako je eno od kolekcij zgradila okrog avbe, naglavnega dela gorenjske narodne noše, drugo pa okrog borosank, platnenih sandal iz Borovega, ki so jih nosile predvsem medicinske sestre in vzgojiteljice v vrtcih. Tudi sicer v svojih delih vedno reflektira družbeno dogajanje. Že pred dvema desetletjema se je ukvarjala s protestniškimi oblačili, vstop v EU je pospremila s projektom Na svidenje, komunizem, odzvala se je tudi na ksenofobni izpad nad romsko družino Strojan ...

Najverjetneje se je vse začelo z izrezovanjem papirnatih lutk in oblačil iz Politikinega Zabavnika. Rada je predelovala tudi stara oblačila, čeprav domači niso bili ravno navdušeni, ko si je iz babičinega krznenega plašča naredila kučmo. A zanimalo jo je pravzaprav vse, saj je odraščala v družini, kjer je bila največja vrednota izobrazba.

Ravno zaradi študija je domači Prozor v bližini Mostarja ob prelomu devetdesetih let zamenjala za Ljubljano, ki jo je v skupni državi videla kot ključno kulturno središče. Ujela je še zadnje izdihljaje postpanka in bila priča obdobju družbenega brbotanja, sama pa je ob druženju s kulturniki ugotavljala, da jo bolj kot v gradbeništvo in arhitekturo vleče k oblačilom in modi. Zato je zamenjala fakulteto in se lotila skupinskih modnih performansov, pozneje pa se je podala še na samostojno pot.

A ta ni zgolj oblikovalska; uveljavila se je tudi kot stilistka in kostumografinja, ki ravnokar pripravlja kostume za plesno predstavo Politics of Dancing Matjaža Fariča. Zadnja leta je bila aktivna tudi kot ustanoviteljica društva SOTO, ki je modne oblikovalce povezovalo na skupnih razstavah, skupaj s še dvema kolegoma pa so kljub neugodnim gospodarskim razmeram leto dni vztrajali s trgovinico Koda386.

Medtem je z vseh teh različnih zornih kotov spremljala popolni propad slovenske tekstilne industrije, skoraj popolni propad oblačilne industrije, pa tudi težave domačih modnih oblikovalcev, ki jim na tujem sicer uspeva, a nikdar na nacionalni ravni. In ker se je že od nekdaj poglabljala tudi v teorijo, se je lani vpisala na doktorski študij, v okviru katerega zdaj proučuje slovensko modno industrijo v globalnem sistemu mode.

Čeprav je pri nas, kot pravi, narobe popolnoma vse, je za zdaj prepričana, da je sistem vendarle mogoče vzpostaviti na novih temeljih – če bi le določili tržne niše, zares povezali vse akterje in se končno naučili trženja.

Dodaten optimizem ji vliva nedavna izkušnja iz Amerike, kjer so bili navdušeni zlasti nad njenim trajnostnim in ekološkim pristopom. A ta ni le njen, med domačimi oblikovalci je zaradi težkih razmer, v katerih delujejo, neizogibna nuja. In če tržno nišo že imamo na dlani … kaj torej še čakamo?