Max Frisch: Človek v holocenu

+ + + +

»Starost te dohiti povsod«

Gospod Geiser, nekdanji občan Basla, zdaj preseljen nad alpsko dolino v italijanskem delu Švice, je upravičeno zaskrbljen; naliva in dežuje v bibličnih razsežnostih, zato mora enkrat vmes preveriti, ali je sploh še mogoče iz doline, pošta ne vozi, elektrike je zmanjkalo, gospod pa vesten in zaskrbljen čez vse. Še toliko bolj, ker mu demenca preprečuje vsak pošten razmislek o situaciji. Počasi se izgublja, čeprav je že precej izgubljen; spomni se recimo Pitagorovega izreka, ne zna pa več narisati zlatega reza. Katalogizira kuhinjo, šteje prepečence in konzerve sardin. Katalogizira strele, na devet kategorij. Jim doda potem še nekaj novih. Se kompulzivno ukvarja z geološkim staranjem Zemlje in pojavitvijo človeka. Pojavitev človeka v holocenu. Deli odmrznjena živila, odmrznjena zaradi izpada elektrike, pozabi pa oddeliti del, ki bi ga lahko sam pospravil.

Frisch se ukvarja z ostanki spomina, z obupnim poskusom gospoda Geiserja, imenovanega professore, ker nosi ves čas kravato, da bi uredil svoje življenje. Da bi ga osmislil, čeprav je spomin vse bolj kratkoročen, zavest bolj zvedena na zavedanje o vse večjem oženju življenjskega kroga, na zavest o vse večji redukciji spomina. Kar gospoda še posebej močno zanima, je erozija; hribi, ki se trgajo, dolinske vode, ki odplavljajo material, morene in razpoke, ki kažejo, da se pobočja komaj komaj še držijo hriba in kanijo zdaj zdaj zgrmeti navzdol, v ravnico, v dokončno entropijo, in tudi njemu bo, slutimo, enkrat postalo vse ravno.

Izrezuje, gospod profesor, iz knjig in časopisov in lepi po kuhinji, ki tako postaja vse bolj podobna njegovemu spominu; vse je tam, na dosegu roke, nalepljeno, geološke dobe po kronologiji, citati iz Biblije o vesoljnem potopu in stvarjenju, vendar ne ve, zakaj vse to tam, na steni, pa še očala za branje izgubi. Njegova okolica se tako kljub obupanim poskusom spreminja v neuporabno količino podatkov, ki jim umanjka predvsem centralni povezovalec; slutimo, da je tega prizadela kap, čeprav je čudaštva več vrst.

Frisch svoj roman izpisuje s pretrganimi in fragmentarnimi stavki, ki markirajo notranji Geiserjev svet, in z izsečki o dinozavrih in vsem mogočem, kjer je prav leksikonsko škrt. In med suhim znanjem in zabrisano zavestjo nastaja poč, ki je kljub klavrnemu miselnemu procesiranju duhovita; profesor ni figura, ki bi vlekla nase sočutje, je klen hribovec, ki ga malo zmanjka, vendar ostane aktiven, klen neustrašen mož jeklen. Je malo brezglav, malo tudi komičen. Frisch njegovo zgodbo izpisuje s švicarsko natančnostjo in s pikrimi primerjavami, ki nas opozarjajo, da tudi svet zunaj ni za zmeraj, čeprav je njegov ’zmeraj’ iz večjega kosa kot naš tusvetni večni zdaj.