Michel Houellebecq: Zemljevid in ozemlje

+ + + +

Čudna so pota slave

Zadnji roman kontroverznega Francoza se loti trga umetnin; na začetku Jed Martin uniči svoj dvojni portret Damiena Hirsta in Jeffa Koonsa, sliko, ki bi lahko postala slavna /draga/ kot tista s srečanja v Palu Altu, ko se Jobs in Gates za šahovnico spoprimeta za prevlado v svoji branži.

S pripadniki nekaj poklicev, med katerimi je tudi Houellebecq, pisatelj, ki ga kmalu zatem okrutno razrežejo in iz koščkov tkiva, pomešanih s pasjim, oba pa zraven obglavljena, naredijo ekvivalent pollockovskemu drippingu, doseže Jed, pravijo Kitajci in potem še v Le Mondu, sliko sveta, iz katerega poklici izginjajo. Razen v turističnih rezervatih, v kar se spreminja francosko podeželje, ki ga množično obiskujejo Rusi, Indijci in Kitajci, torej vsi, ki so ohranili minimalno raven industrijske proizvodnje; Zemljevid in ozemlje je roman o simulaciji, o zlaganih pejsažih za tiste, ki še imajo kupno moč. Da se ta še posebej zgrne okoli Jeda Martina, katerega dela dosegajo milijonske vrednosti, okoli človeka, ki najprej blazno fotografira vijake in sploh vse kovinsko, pa ne kot industrijski fotograf, temveč kot umetniški, potem pa Michelinove zemljevide in nazadnje naravo, ki prerašča zapuščino njegovih starih staršev, je prav toliko presenetljivo kot provokativno. Trg nepredvidljiv, naložbe tvegane, zato pa zabavno pisanje o umetnostni podružnici, recimo sposobnosti kritikov, da vidijo prav vse – kadar mislijo, da morajo – v hladnih fotkah industrijskih tihožitij ali obdelanih turističnih zemljevidih.

Druga velika tema je staranje; oče, ki se poslavlja, minevanje ljubezenskih zvez in odtekanje časa, kar rahlo odtujeni in samotarski geniji na robu avtizma tipa Jed ali Houellebecq prenašajo s topo vdanostjo in melanholičnim poprhom. Nezmožnost odnosov nasploh, pristnih in med generacijami še prav posebej, pa neodpornost proti urbanemu nesmislu je tisto, kar daje atmosfero temu pisanju. To se konča v postopnem propadanju in zaraščanju Zahoda, ki se ne more ubraniti nezadržnega vala tistih, ki še znajo z rokami, no, s stroji. V romanu nastopi kot odljudnež in posebnež tudi sam avtor in nekaj njegovih prijateljev; jasno, priložnosti za naštevanje predhodnih del ali omenjanje Beigbergerja ni prav veliko, med pisanjem in samoreklamo pa ni več razlike, trg umetnin in njegovi prijemi primejo tudi pri literaturi, če je le trg dovolj velik. Vendar to, bolj kot ekstenzivno popisovanje artiklov iz neživega sveta, še kar sodi k temu pisanju in njegovim dovolj radikalnim hipotezam o prihodnosti, ki je že tu.