Rosana Hribar & Gregor Luštek, sodobna plesalca in koreografa

Moški in ženska. On skodran blondinec, ona ognjeno rdečih las. Negibno ležita, pokrita z belo rjuho, in zreta v strop. Nato on počasi pogleda njo. Ona mu vrne pogled. On hip zatem izgine pod rjuho. In nato še ona. In tam, pod rjuho, ki se je medtem spremenila v prostran pajčolan, se začneta njuni skoraj goli telesi, oblečeni le v bele spodnjice, v ritmu glasbe zbliževati in oddaljevati, prepletati, odbijati, prerivati, poskakovati, dokler na koncu ne omahneta drugo na drugo in ju povsem prekrije belina.

Ta njun izrazito intimni plesni utrinek in še tri druge, prav tako podkrepljene z njuno očitno medsebojno kemijo, še intenzivnejšo, kot je že tako značilna za plesalce, je pred leti v kratkem filmu 10 let ovekovečil Peter Bratuša in z njim pozneje osvojil vesno za najboljši kratki film. Film, ki bi moral po prvotnih načrtih postopoma prerasti v celovečerec, a so načrti medtem, kot kaže, žal padli v vodo, je nastal iz drobcev predstave, ki sta jo zasnovala ob svoji desetletnici. Profesionalni in intimni. Zazrla sta se vase in javnosti povsem iskreno ponudila tisto, kar sta bila v tistem trenutku. Kot človeka, plesalca, koreografa, par.

Svoje obletnice sta začela s predstavami obeleževati že dve leti prej, najprej ob skupni osemletki, nato pa sta vsaki dve leti nanizala nov duet, nazadnje Duet 014, ki sta ga premierno predstavila lani. Serialka je osvojila kritike in občinstvo, prinesla pa jima je tudi številne nagrade, tudi drugo nagrado žirije in nagrado kritikov v ostri konkurenci mednarodnega tekmovanja za koreografe v Hannovru.

Z leti so se predstave seveda spreminjale, tako kot sta se spreminjala tudi sama in njun odnos. A vzponi in padci so, če ples živiš na polno, brez predaha, na poklicnem in zasebnem področju bržkone neizogibni. Prvi duet je bil najbolj vihrav, brezkompromisen. Njej je še vedno najljubši. Njemu je najljubši zadnji, najbolj liričen.

Čustvom sta se v svojih delih sprva izogibala. Tudi ko jima je legendarni plesalec, zdaj že pokojni Pino Mlakar, po ogledu njunega prvega dueta čestital in jima hkrati namignil, da je v njem pogrešal liriko, sta si najprej rekla, kakšna lirika neki. Zdaj, ko sta zrelejša, razmišljata drugače. In to vse bolj. In tudi sicer Mlakarja in njegovo soprogo Pio, ki sta bila že sredi 30. let takšna revolucionarja, da je njuno delo še danes pravi učbenik sodobnega plesa, globoko spoštujeta. Njuno zgodbo sta vzela tudi za izhodišče predstave Korak v dvoje po Pii in Pinu in prejela največji kompliment, ko so jima njuni sodobniki povedali, da je ujela duha njunega razmišljanja.

Ko sta se lotila tega projekta, je marsikdo iskal vzporednice med paroma. Zaradi plesa, intimne vezi, pa tudi Novega mesta, kjer sta Mlakarjeva živela, sama pa sta tam odraščala in navezala tudi prvi stik s sodobnim plesom. Ona se je kot deklica zaljubila v balet, pozneje pa v skupini Terpsihora odkrivala bolj nekonvencionalne plesne izraze. No, in bohemsko življenje. On je treniral športne plese. »Zaradi punc,« se spomni. Treniral pa je tudi rokomet in med neko tekmo opazil plesalke Terpsihore. V sodobni ples ga je zares potegnilo med študijem na Fakulteti za šport. V prvo skupno predstavo, Posvetitev pomladi, ju je povabil Matjaž Farič. Čez čas sta po spletu okoliščin postala cimra. Ostalo je zgodovina.

Prepričana sta, da njuni najzanimivejši dueti šele prihajajo. Njuno ključno orodje je telo in pri štiridesetih je pač drugačno kot pri dvajsetih. In čeprav sta tudi koreografa, sploh on pa je tudi gledališčnik, saj je asistent in koreograf Jerneja Lorencija ... je njuna želja po plesu še vedno neizmerno močna. Naslednje leto ju med drugim čaka Duet 016. A ne bi nas presenetilo, če bi ju lahko na odru spremljali tudi v bistveno zrelejših letih, tudi kot 60- ali morda celo 80-letnika.