Arne Hodalič, fotograf in novinar

Pred dobrima dvema desetletjema se mu je v kolumbijskih Andih uspelo prebiti natanko tja, od koder se zaradi strmih gora in bližine obale razprostira eden najbolj edinstvenih razgledov na svetu. V morje je mogoče zreti z več tisoč metrov nadmorske višine.

Izkušnja je bila še toliko bolj edinstvena, ker le tam domuje pleme šamanov, ki, dolgolasi in odeti v belo, prisegajo na sožitje z naravo in popolno izolacijo od zunanjega sveta. Pot do njih je izjemno težavna, tudi zato, ker okoliš obvladujejo, a tudi varujejo Revolucionarne oborožene sile Kolumbije (FARC). Uporniki so pot prekrižali tudi njemu, a zavedajoč se, s kom ima opravka, jim je v ujetništvu pripravil dolg in goreč, čeprav na trenutke tudi popolnoma izmišljen govor o neprecenljivi zapuščini Tita, Kardelja, socializma in samoupravljanja. Naslednji dan so ga izpustili.

Tako je prispel do šamanov in zgodba o njihovi kulturi mu je še danes, čeprav je kot fotoreporter in novinar medtem prepotoval že ves svet, ena najljubših. Pa ne le zato, ker je le tam srečal ljudi, ki niso vedeli, kaj je fotoaparat. Imela je še neko drugo, mistično dimenzijo. Šamani imajo menda sposobnost vsevednosti in daljnovidnosti in tik pred vrnitvijo so mu, polnemu skrbi in zvitkov nerazvitih filmov, napovedali, da bo reportaža uspešnica. Ni jim verjel. In še vedno ne verjame v nadnaravno. Morda je bilo torej le naključje, da se je napoved uresničila.

Seveda so ga v zadnjega četrt stoletja, ki ga te dni obeležuje s fotografsko razstavo na Ljubljanskem gradu, zaznamovale še številne druge zgodbe. Nekatere žal tudi zaradi »kolateralne škode«. Nekoč so ustrelili enega od šoferjev odprave. Z Bojanom Brecljem sta sredi močvirja, polnega krokodilov, zbolela za malarijo. A vse te dogodivščine so, kot pravi zelo trezno, nepomembne. Ne želi, da bi si ga zapomnili po njih ali ga videli kot Ramba, ker to ni. Želi pa, da bi zgodbe, zaradi katerih je hodil na teren, slišali in da bi se nas te tudi dotaknile. Od blizu je videl največji blišč in bedo. Tudi vojne, sredi katerih je lahko le upal, da bo njegovo delo morda pripomoglo k miru. V Gazo zato nima več vstopa.

Ni naključje, da se najraje vrača v Indijo. Tamkajšnji domačini so pred objektivom najbolj sproščeni. Poleg tega se je zdaj že davnega leta 1988 prav tam začela njegova fotoreporterska kariera. Ko se je vrnil s prvega popotovanja, je fotografije brez posebnih pričakovanj ponudil trgu. Najprej se je javila neka švicarska revija. Nato neka italijanska. In potem – bum. Dolga leta je delal za agencije ter reportaže objavljal v najpomembnejših domačih in tujih medijih. Objavljal jih je tudi v Mladini, predvsem pa v National Geographicu, a ne le v slovenski izdaji, temveč tudi mednarodnih, pa tudi v izvirni, ameriški. Njegova reportaža o arheoloških zakladih Ljubljanice je celo edina reportaža o Sloveniji in hkrati edina reportaža slovenskega avtorja, objavljena v matični izdaji te ugledne ameriške revije.

Tudi sam priznava, da je bila ta objava dosežek. Dokazala pa je tudi, da najbolj zanimivih zgodb ni treba vedno iskati na tujem. Še pomembneje je, da jih opazimo doma. Sam je pred desetletjem v svet ponesel tudi denimo zgodbo o naših jamskih hroščkih, poimenovanih po Hitlerju. Ali pa reportažo o človeški ribici, ki je prerasla v dokumentarec. In prav te zgodbe o sožitju z naravo so mu še posebno blizu, že vse od takrat, ko je kot fantič užival poletja na Kornatih, ter pozneje kot mladenič študiral biologijo in se mojstril v jadranju.

Seznami krajev, ki jih je obiskal, zgodb, ki jim je bil priča, in medijev, v katerih je objavljal, predstavljajo svojevrsten unikum v našem prostoru. In do nadaljnjega ostaja neprekosljiv. Fotoreporterstvo namreč še nikdar ni bilo v tako težki situaciji. Kakovostne reportaže so zaradi varčevanja skoraj povsem izginile iz medijev. Nadomeščajo jih amaterski polizdelki. In to je globalni trend. Tudi sam danes zgolj z reportažami, brez predavanj, ne bi mogel preživeti. A vse, kar si želi, je, da bi lahko delal. Ima še veliko idej. In še več volje.