5. 7. 2013 | Mladina 27 | Kultura
Prepolni rog obilja
Stane Jagodič, umetnik, ki življenje že 70 let zajema z veliko žlico
Vitalni sedemdesetletnik Stane Jagodič
© Uroš Abram
Leta 2004 je umetnik Stane Jagodič izdal avtobiografijo na več kot osemsto straneh. Tudi z njo popolnoma neslovensko zagovarja hiperprodukcijo, ki je značilna za njegov celotni opus. Stane Jagodič ni umetnik, ki bi težil k eni, popolni, vrhunski in nezamenljivi umetnini, temveč iz sebe bruha množice karikatur, slik, risb, asemblažev in kolažev, posnetkov, zvokov in besed, ki vsaka zase povedo le stavek ali dva, šele v njihovem mnoštvu pa postane prepoznavna tudi mreža vizualnosti, ki jo reflektira umetnik. Poleg Jagodiča so takšni umetniki v Sloveniji redki, lahko bi pomislili še na avantgardista Avgusta Černigoja, pa Marka Kovačiča in v zadnjih letih tudi po podjetnosti enakovrednega Jašo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 7. 2013 | Mladina 27 | Kultura
Vitalni sedemdesetletnik Stane Jagodič
© Uroš Abram
Leta 2004 je umetnik Stane Jagodič izdal avtobiografijo na več kot osemsto straneh. Tudi z njo popolnoma neslovensko zagovarja hiperprodukcijo, ki je značilna za njegov celotni opus. Stane Jagodič ni umetnik, ki bi težil k eni, popolni, vrhunski in nezamenljivi umetnini, temveč iz sebe bruha množice karikatur, slik, risb, asemblažev in kolažev, posnetkov, zvokov in besed, ki vsaka zase povedo le stavek ali dva, šele v njihovem mnoštvu pa postane prepoznavna tudi mreža vizualnosti, ki jo reflektira umetnik. Poleg Jagodiča so takšni umetniki v Sloveniji redki, lahko bi pomislili še na avantgardista Avgusta Černigoja, pa Marka Kovačiča in v zadnjih letih tudi po podjetnosti enakovrednega Jašo.
Jagodičev montirani objekt iz ščipalk za perilo in žarnice je dobil mesto tudi v njegovih performansih in fotomontažah, danes pa je na ogled v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev.
Stane Jagodič letos praznuje sedemdesetletnico in pred kratkim je živahno odprl pregledno razstavo v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev. Pred več kot pol stoletja se je v Ljubljani nastanil v dijaškem domu ter se do oblikovne šole vsak dan sprehajal z Rudijem Španzlom, Oskarjem Kogojem in nekaterimi drugimi kasneje znanimi Slovenci. Zahajal je v kino in kavarno Union, dneve pa preživljal v Jakopičevem paviljonu in Moderni galeriji. Po končani srednji šoli so ga po direktivi Sveta za šolstvo poslali poučevat na Kozjansko in tam so nastale prve karikature, ki jih je uspešno objavljal v Pavlihi. Sredi šestdesetih se je mladi učitelj po udarniškem poletju s štipendijo vrnil v Ljubljano in se vpisal na Akademijo za likovne umetnosti.
Jagodičev montirani objekt Zakleta usoda iz leta 2005 sestavljajo ostanki pisarniškega stroja, lutka otroka, metki in figura krokodila.
Ob koncu izobraževanja so Jagodiča pričakale težave z diplomo, vpoklic v vojsko, stanovanjski problem in gradnja ateljeja na Brecljevem. Ko sta se leto po diplomi z bodočo ženo Greto preselila v podnajemniško stanovanje, je že počasi opuščal slikarstvo in se vse bolj posvečal drugim medijem: karikaturi, fotografiji, fotomontaži in kolažu in predvsem asemblažu. Zaradi slednjega, ki ga je skorajda po pravilu zanimal v povezavi s sodobno tehnologijo in tehniko nasploh, je paberkoval po številnih podjetjih doma in v tujini. Nastale so svojevrstne kiparske sestavljanke, od tod pa ga je pot peljala prek gledaliških scenografij k pravim multimedialnim projektom, kakršen je bil plesno-performativni dogodek Panta rhei ob otvoritvi razstave Grupe Junij v Jakopičevi galeriji leta 1982.
Satirični avtoportret umetnika, ki je tudi oče festivala satire in humorja Aritas.
Grupa Junij je bila Jagodičev življenjski projekt. Prva, ustanovna skupina umetnikov, ki jo je sestavljala, se je zbrala v zgodnjih sedemdesetih letih in hitro prerasla okvire ambiciozne študentske skupine. Po prvih predstavitvah v ekspresionistični maniri jo je Jagodič popeljal h kreativnejšim in drznejšim umetniškim raziskovanjem, ki so temeljila na številnih radikalnejših smereh povojne umetnosti z Marcelom Duchampom na čelu. Grupa Junij je rasla in postala ne le vsejugoslovanska in tako skladna z državno politiko, ampak tudi mednarodna. Na vrhuncu svoje kariere so se kot gostje v njene razstave vključevala celo zvezdniška imena, Christo in Jeanne Claude, Emilio Vedova, Richard Long ali Valie Export.
Ko Jagodiču razstavna dejavnost ni bila več izziv, se je usmeril k ustvarjanju zbirke in nastala je Mednarodna zbirka grupe Junij, ki so jo prvič javno predstavili leta 1985 v Jakopičevem razstavišču v Ljubljani. Leta 1996 je po dolgem obdobju negotove usode, v katerem so se uničili mnogi eksponati, domovanje našla v Arhitekturnem muzeju v Ljubljani, kjer zanjo skrbi dr. Primož Lampič.
Horizont plazme, asemblaž (1983).
Ko se je v sedemdesetih in osemdesetih zdelo, da možnost za preboj v lokalnem svetu umetnosti omogoča le grupaštvo, so znali zlobni jeziki kakšno reči o partijski podpori v zvezi z Grupo 69, ki je imela zaslombo v Moderni galeriji, Grupo Junij ali celo skupino OHO in neokonstruktivisti. Ob razstavah so se tudi zato kresala tudi mnenja kritikov. Grupi Junij so nekateri kritiki očitali premalo kvalitete in premočen piar posebej v času, ko si je prizadevala najti domovanje za svojo zbirko. Spet drugi – predvsem član grupe dr. Lev Menaše – so Grupo Junij zagovarjali in prvim očitali nestrokovno diskvalificiranje in ceneno demagogijo.
Danes se zdi, da sta opus Staneta Jagodiča in njegovo vodenje Grupe Junij ter številnih drugih projektov v času aktivne kariere vredna vpisa v zgodovino umetnosti na Slovenskem. Na to v teh dneh opozarjata kar dve razstavi. Prva z imenom Ars Nucleus je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, druga Junij Junija pa začasno domuje v Kosovi graščini na Jesenicah. Obe ponujata samosvoj, urban, domiseln in mnogokrat nagajiv opus, ki mu je mogoče oprostiti kakšno površnost ali občasni zdrs v banalnost, ki se tu in tam pojavi v polnem rogu obilja umetnosti Staneta Jagodiča.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.