Matej Andraž Vogrinčič, vizualni umetnik

Pred natanko štirimi leti je sredi Stare Ljubljane vzniknila pekarnica. Obiskovalce je mamila z vonjem svežih rogljičkov in tudi, ko je dnevna zaloga 700 kosov pošla, so gostje ostajali na njenem od vrveža umaknjenem vrtu. Sploh ob sobotah. Čez mesec se je spremenila nazaj v Galerijo Škuc.

Zamisel, da bi prostor, namenjen umetnosti, preuredil v začasno pekarno, je dobil, ko je med raziskovanjem njegove preteklosti naletel na podatek, da so tam pred več kot pol stoletja dejansko pekli in prodajali kruh. Pozneje so male pekarne skoraj povsem izumrle, zato je želel spomniti na njihovo izročilo ter ga vsaj v sklopu umetniškega projekta za kratek čas tudi obuditi. Okoličani in naključni mimoidoči so ga pozdravili z odprtimi rokami. In še bolj s polnimi trebuhi.

Dotlej smo ga bili vajeni bolj kot v galerijah srečevati na terenu. Pred slabim desetletjem je ljubljanski Kongresni trg v enem svojih projektov tik pred novoletnimi prazniki prekril s tisoč smrekami. Pred tem je v avstralskem obmorskem mestu Perth ogromno gradbeno jamo napolnil s pisanimi žogami za na plažo. Oranžna tla avstralske puščave Moon Plain je prekril s približno dva tisoč mavčnimi odlitki kanglic za zalivanje. Ne glede na to, kaj je počel in kje, je najprej naštudiral kontekst, se zapičil v neki na prvi pogled povsem navaden, morda celo banalen predmet, tega nato prestavil v nov, nepričakovan kontekst in ga nazadnje še pomnožil, petdesetkrat, stokrat, tisočkrat ali še večkrat, dokler ni nastala prostorska intervencija, ki jo je bilo težko spregledati in še težje pozabiti.

Že ko je bil mulc, je imel rad intervencije, ki so presenečale, sploh z oblačenjem. V šestem ali sedmem razredu je staršem naznanil, da bi rad nosil moško obleko. In potem jo je res. Pri sedemnajstih je očeta prepričal, da mu je dal svojo črno srajco s pikami. Na njegovo veliko presenečenje jo je uporabil za prenovo uničene zunanjosti poslovnega kovčka, ki mu je nadomeščal šolsko torbo. Pozneje je bil njegov kovček z obleko povabljen na trienale slovenske sodobne umetnosti U3.

Ne preseneča, da je bil ravno z oblačili povezan tudi prvi projekt, s katerim je leta 1993, takrat še študent umetnostne zgodovine, navdihnjen z avantgardisti, sploh z Benom Vautierjem, pritegnil pozornost širše javnosti. Med prijatelji je zbiral rabljena oblačila, nato pa z njimi odel razpadajoče pročelje ene od starih ljubljanskih hiš. Pozneje je podoben, a še obširnejši projekt pripravil na Beneškem bienalu. Tam je zbral precej dragocenejše kose, na fasadi se je znašel celo Chanelov roza plašč.

Hišo je nameraval preobleči tudi v avstralskem Adelaidu, a ni našel primerne, in ko je že skoraj obupal, je na slepi steni tik ob nekem parkirišču opazil napis Samo za majhne avtomobile. Tako je začel namesto oblačil zbirati avtomobilčke. Na steno jih je parkiral 14.910. Ta projekt je spodbudil številne druge, tudi na drugih koncih sveta: na liverpoolskem bienalu je ruševine gotske cerkve sv. Luke napolnil z zelenimi, narobe obrnjenimi čolni, v sibirskem Krasnojarsku je na črnem premogu multipliciral lopate, v pravoslavni cerkvici na tamkajšnjem podeželju jajčne lupine … Zadnji projekt, s katerim je lani na strehi mariborske Slavije namesto multiplikacije pričaral iluzijo bazena, pa napoveduje, da bo najverjetneje nadaljeval po malce drugačni, a še vedno »svoji« poti.

Izvedba vseh teh izčiščenih, estetsko dovršenih projektov ni bila vedno preprosta. Iz fotografij, ki so te dni na ogled v Umetnostni galeriji Maribor in so njegovo vzporedno, samostojno umetniško delo, je to morda težko razbrati, a če ne drugega, so od njega skoraj vedno zahtevali kup dovoljenj, izstavljali so mu vrtoglave predračune … Nazadnje se je kdaj še sam, čeprav le za hip, vprašal, zakaj vendar ne ustvarja v obvladljivejših formatih.

A njegova dela dobesedno kličejo po monumentalnosti. Prav njihova velikopoteznost, križana z nepričakovanostjo, pa tudi z dvoumnostjo in duhovitostjo, zmore namreč še tako specifično lokalno zgodbo prevesti v univerzalno, epsko.