Sramota dežele Kranjske

Skoraj 320 let po tem, ko je Janez Vajkard Valvasor napisal Slavo vojvodine Kranjske, se je Tomaž Čeč odločil, da bo končno izpeljal celotni prevod dela iz originalne stare nemščine v slovenščino. Mnogo slovenskih prevajalcev se je strinjalo z njim, da je skrajni čas za tako pomembno kulturno dejanje, zato je strokovne sodelavce zlahka pridobil. Težave je imel z denarjem.

Obrnil se je na Roberta Hrena, sokrajana iz Velikih Lašč in računovodjo z več podjetji. Hren je zbral še tri osebe in za izvedbo projekta so leta 2008 ustanovili Zavod Dežela Kranjska. Vsak od njih je v podjetje vložili sto evrov in vsi razen Čeča še nekaj tisoč evrov. Za začetni zagon so pridobili še 200.000 evrov kredita in dobro jim je steklo. S prednaročili so leta 2009 prodali za okoli milijon evrov knjig, s čimer naj bi bil projekt finančno pokrit, pravi Čeč.

Gre za delo na 3532 straneh velikega formata v petnajstih knjigah, vezanih v štiri dele, v petem delu pa bodo spremni strokovni članki, ki še nastajajo. Komplet stane 3500 ali sedem tisoč evrov, odvisno, ali se odločite za meščansko ali za bibliofilsko izdajo, ki je oblečena v belo usnje in so ji priložene bele rokavice. Gre za delo, ki ga bo imela vsaka večja knjižnica in ki bo ponosno stalo tudi na policah marsikatere pisarne in dnevne sobe.

»Pričujoče delo ni samo ena izmed knjig, marveč je med mnogimi knjigami eden redkih primerov spojitve vrhunskega avtorja in njegovega dela z vrhunskim prevodom, strokovnostjo, veliko entuziazma, dobre volje ter bibliofilskimi prizadevanji,« piše na spletni strani, ki promovira prevod. Temu nihče ne oporeka.

Prehitro slavje

Junija lani so se Tomaž Čeč ter glavni prevajalci, Doris, Božidar in Primož Debenjak, javno pohvalili, da je prevod končan in da bo četrti del knjige izšel v nekaj mesecih, peti zvezek pa oktobra letos. A četrti del je šel v tisk šele te dni, peti pa še nastaja.

Čeč pojasnjuje, da se je v zavodu začelo zapletati že leta 2009. Spominja se, da so mu po začetni uspešni prodaji drugi ustanovitelji rekli, »da je čas, da projekt prevzamejo profesionalci«. Potem je videl, kaj to pomeni. »Družbeniki so sesuli prodajo. Ukinili so pošiljanje propagandnega gradiva, akviziterjem pa so plačevali z nedopustno zamudo,« pravi.

Vsi drugi ustanovitelji, tisti, s katerimi je zdaj Čeč na bojni nogi, to zanikajo. Pojasnjujejo, da je logično, da se je prodaja po dobrem začetku ustavila, saj so bili prvi kupci knjižnice, ki so knjigo »morale« kupovati, podjetja in posameznike pa je težje prepričati. Še posebej v gospodarski krizi.

Leta 2009 jim to očitno ni bilo jasno. Kmalu so v industrijski coni na ljubljanskem Rudniku s krediti kupili in opremili prostor, kjer so zdaj pisarna, skladišče in prostor za predstavitev knjige potencialnim kupcem. Obenem je zavod najemal dva poslovna prostora v Ljubljani za okoli tisoč evrov na mesec.

V zadnjih letih zavod ni več redno plačeval uredniku Tomažu Čeču, nekaterim prevajalcem in drugim strokovnim sodelavcem. Gorenjski tisk je četrti del knjige začel tiskati šele, ko so mu ustanovitelji ZDK za poplačilo obveznosti jamčili s premoženjem drugih svojih podjetij. Po naših informacijah ima zavod že nekaj časa težave tudi s plačili obrokov banki.

Nepremičnino je zavod oktobra 2012 prodal podjetju Villa Lasis, ki je v lasti Roberta Hrena. Skupaj z dodatnim vlaganjem zavoda naj bi bila vredna 304 tisoč evrov, prodali pa so jo za 315 tisoč evrov. Hren je prevzel plačevanje preostanka kredita, 177 tisoč evrov, in se zavezal, da bo zavodu plačal 138 tisoč evrov. Doslej mu je plačal trideset tisoč evrov, preostalo naj bi poravnal do 29. oktobra.

Seznam kaznivih dejanj

Tomaž Čeč je januarja letos poslovanje ZDK prijavil policiji, kjer naj bi mu odgovorili, da potrebujejo konkretnejše podatke. Najel je zasebno forenzično računovodkinjo Mišo Alešovec, ki je julija letos pregledala poslovno dokumentacijo družbe in zaznala sume desetih različnih vrst kaznivih dejanj: ponarejanje ali uničenje poslovnih listin, oškodovanje javnih sredstev, davčno zatajitev, poslovno goljufijo, oškodovanje javnih sredstev, zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, nedovoljeno dajanje daril, pranje denarja, preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila in ugodnosti.

Forenzična računovodkinjaje v poročilu zapisala, da na ZDK manjka veliko dokumentacije ter da tista, ki je bila njej dostopna, ni pripravljena v skladu z računovodskimi standardi in zakonom o računovodstvu. Poslovna dokumentacija naj ne bi bila podpisana, nekateri računi pa naj bi bili antedatirani. Na mnogih izdanih računih naj bi bilo ročno napisano »NE KNJIŽI«.

Našla je tudi bančni izpisek, iz katerega je razvidno, da je ZDK dobil 26.500 evrov »posojila« od podjetja Finavest, nato pa enak znesek še isti dan kot »vračilo posojila« nakazal podjetju Elterm Gas, ki je v lasti Roberta Hrena. Na tem izpisku je nekdo s kemičnim svinčnikom prečrtal Elterm Gas in napisal Finavest. Podobnih posojil in vračil posojil naj bi bilo več.

Miša Alešovec, ki meni, da bi moral ZDK že pred časom sprožiti postopke insolventnosti, je zaznala tudi »nenavadno visoke stroške za storitve računovodstva, svetovanja in provizij od prodaje knjig«, plačane Robertu Hrenu in njegovim podjetjem. Domnevne nepravilnosti je med drugim ugotovila tudi pri obračunu DDV-ja pri prodaji in nakupu nepremičnine.

Ironija bankrota

Ustanovitelji, ki jim Čeč očita nepravilnosti, vse očitke odločno zavračajo. Pojasnili so, da v letu 2009 niso predvidevali, da bo gospodarska kriza tako hudo vplivala na prodajo. Težke razmere so reševali tudi tako, da so s transakcijami z različnimi pravnimi osebami, tudi tistimi v lasti ustanoviteljev, prikazovali denarni tok, z namenom, »da bi dobili kredit«. Dodajo, da težav sploh ne bi bilo, če v Slovenji ne bi bilo bančnega kreditnega krča. »Tu ni zaslužil nihče, razen Tomaža Čeča,« pravi Robert Hren, ki trdi, da mu je ZDK za računovodstvo in finančno svetovanje plačeval manj, kot bi mu moral glede na opravljeno delo.

Hkrati ustanovitelji trdijo, da so prevajalcem dolžni le nekaj odstotkov plačila. Tega naj tako ali tako ne bi mogli plačati, saj naj bi jim prevajalci del gradiva dostavili z enoletno zamudo. Iz te zamude naj bi izvirala tudi zamik v tiskanju knjige in neplačevanje tiskarni. Čeč in Debenjakovi to zanikajo, v Gorenjskem tisku pa, kot pravijo, »ne razkrivajo poslovnih skrivnosti«.

Predstavniki zavoda zagotavljajo, da bo projekt izveden do konca in da se bo finančno stanje družbe izboljšalo, saj bodo naročnikom kmalu dostavili četrti del knjige, od njih pa pričakujejo, da bodo plačevali preostale obroke nakupa.

Če se slučajno zavodu finančno ne bo izšlo, bo to sicer velika ironija, saj je tudi Valvazor zaradi Slave vojvodine Kranjske bankrotiral. Vendar to ne bi bilo nič kritičnega, saj bi v tem primeru vskočila država.

S stališča naročnikov knjige ter slovenske kulture, za katero je prevod Slave vojvodine Kranjske izjemnega pomena, ni razloga za skrb. Vsekakor pa nas lahko skrbi, če se sporne poslovne prakse pojavljajo tudi v takšnih projektih.