6. 9. 2013 | Mladina 36 | Kultura
Z njim se ne zajebavajte!
Dokumentarec o izjemnem umetniku Ulayu, ki je več kot desetletje sodeloval z umetniško superzvezdo Marino Abramović, nedavno pa je premagal raka
Ulay ob reki Krki: na lanski razstavi je opozarjal na problematiko lastništva vode.
© Borut Krajnc
Ulay je performer, ki je otrok vojne, saj se je leta 1943 rodil v protiletalskem zaklonišču v nemškem Solingenu. Leta 1968 je postal umetnik, med letoma 1975 in 1988 pa je sodeloval s tedaj drzno mlado jugoslovansko umetnico Marino Abramović, in če ona velja za babico performansa, potem je Ulay njegov dedek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 9. 2013 | Mladina 36 | Kultura
Ulay ob reki Krki: na lanski razstavi je opozarjal na problematiko lastništva vode.
© Borut Krajnc
Ulay je performer, ki je otrok vojne, saj se je leta 1943 rodil v protiletalskem zaklonišču v nemškem Solingenu. Leta 1968 je postal umetnik, med letoma 1975 in 1988 pa je sodeloval s tedaj drzno mlado jugoslovansko umetnico Marino Abramović, in če ona velja za babico performansa, potem je Ulay njegov dedek.
Eno od akcij, ki so bile deležne največ pozornosti, je izpeljal sredi sedemdesetih let, ko je iz Nove narodne galerije v Berlinu ukradel sliko Ubogi pesnik Karla Spitzwega in jo odnesel v stanovanje priseljenske turške družine. Naslednje leto sta z Marino, s katero sta pogosto preizkušala meje telesa, v Beogradu pripravila performans Breathing in – breathing out. Dihala sta z usti na ustih, dokler ni zmanjkalo diha, in skupaj z njima je dihala celotna ozvočena stavba. Pred kratkim je v Sodnem stolpu v Mariboru predstavil projekt Čigava je voda? in nas opozoril na to pomembno vprašanje sodobnega trenutka. Lani je v Ljubljani premagal raka.
Ulaya niso nikoli krstili, nikdar ni služil vojaškega roka, nikoli se ni pridružil nobeni politični stranki, ni imel bančnega posojila ali hipoteke. Do današnjega dne je ostal svoboden in neodvisen. Tudi dokumentarni film Projekt: rak ga slika kot umetnika, a predvsem kot izjemnega človeka, ki skozi življenje stopa po svoji poti.
Dokumentarec, ki ga je podpisal Damjan Kozole, je nastajal v Ljubljani, kjer si je Ulay pred leti našel dom, snemali pa so ga tudi v Berlinu, New Yorku in Amsterdamu. Scenarij za uro in pol trajajoči film je pripravil umetniški vodja Galerije Škuc Tevž Logar, ki je v preteklih letih večkrat uspešno sodeloval z umetnikom. Film je zaznamovan z zvoki skupine Silence, ki smiselno prispevajo k temeljnim občutjem pripovedi.
Subtilno preigravanje posnetkov iz arhiva – predvsem dokumentarnih zapisov z umetnikovih drznih performansov, ki so več kot desetletje nastajali v tandemu z Abramovićevo, prej in potem pa solo – se v filmu prepleta s posnetki Ulayevega enoletnega vsakdanjika, od novembra do novembra, ko je ravno preživljal naporno zdravljenje. Pred gledalcem je umetnik na kemoterapiji. Telo, ki ga je nekoč do skrajnih meja vodil sam, se kot vsako drugo telo zdaj razkraja in propada, a duh ostaja topel, čvrst in neupogljiv. Ulay, ki se ne vda, ki potuje, odkriva, predaja naprej in preprosto živi z rakom ali brez njega.
Z Marino Abramović, ki je danes superzvezda in je za ustanovitev svojega inštituta za performans na Kickstarterju pravkar zbrala 661.454 dolarjev, sta rojena na isti dan in v nekem obdobju sta ustvarjala skupno zgodbo ljubezni in umetnosti. Potem sta se leta 1988 razšla, z danes slovitim performansom dolgotrajne samotne hoje in poslednjega srečanja na sredini Kitajskega zidu. Zdaj so, skoraj hkrati, o njunem življenju in delu posneli dokumentarca. Najprej smo dočakali tistega o Marini Abramović, ki spremlja njeno veliko retrospektivo v newyorškem muzeju MoMA. Tam je izpeljala zvezdniški performans The Artist is Present, se v času, ko je galerija odprta, spremenila v živi kip in, sedeč za mizo, v tišini sprejemala obiskovalce. Ko je pred njo, menda nepričakovano, potem ko se leta nista videla, sedel Ulay, mu je podala roko. Zgodba se je takoj znašla na prvih straneh časopisov in vrsta obiskovalcev, ki so želeli Marini pogledati v oči, je postala še neskončno daljša. Toda Abramovićeva je, kot je zapisal očividec performansa, »v postulayevskem obdobju postala osveženi subjekt poznega kapitalizma«, Ulay pa je do danes ostal zvest prepričanjem generacije ’68: »Estetika brez etike je kozmetika!«
Chrissie Iles, kustosinja iz newyorškega Whitneyja, kot eno glavnih Ulayevih lastnosti poudarja prav etičnost. Ta je prisotna v vsaki izjavi, v vsakem nastopu pred kamero in seveda v umetniških projektih, ki se prepletajo skozi dokumentarec. Film kot celota je scenaristično nekoliko bolj strateški, saj Ulaya postavi v družbo velikih imen sodobne umetnosti. Prva na seznamu je seveda Abramovićeva, sledijo Chuck Close pa Gerhard Richter, direktor galerije Tate Modern Chris Dercon in številni drugi, za protiutež in realnost pa so tu še Ulayev frizer Stevo ter sodelavci in prijatelji, s katerimi se križajo njegova pota v dokumentiranem letu dni.
In potem, za konec ali zato, da je našel naslov, ki ga film takrat še ni imel, Kozole pokaže še Ulaya v novembrskem dnevu s pridihom pomladi. Umetnik se z besedami in pogledom zave življenja in v njegovih očeh vidimo odblesk tistega, kar občinstvu ponudijo njegova dela. »Lepo je, lep si,« nam pove.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.