Ivan Peternelj, igralec

Prišli so na oder in začeli brati knjigo. In že smo se znašli sredi divje zgodbe, v kateri so se junaki neprestano grabili, slačili, se dajali dol na vse mogoče načine, tudi tiste najbolj skrajne, kaznive, pri tem pa so nas polivali s svojimi telesnimi izločki, in to res s čisto vsemi, in nazadnje umirali v peklenskih mukah, pa še takrat z mislijo na le še en sam poslednji trenutek naslade …

Čeprav smo bili priča eni sami ekspresiji, kaj to, eni sami eksploziji, je bila predstava v resnici izjemno subtilna. Toliko golote, pa nobene golote. Toliko seksa, pa nobenega seksa. Toliko krvi, pa nobene krvi. Razuzdano razpoloženje so pričarale izključno besede. In štirje igralci, odlični interpreti mojstrsko prevedenega besedila, ki mu je uspelo slovenščino pretopiti v sočen in žgečkljiv jezik.

Tako spretno je na oder postavil Apollinairov razvpiti in dolgo prepovedani erotični roman Enajst tisoč batin. Nanj je naletel po naključju, ko sta se z igralcem Blažem Šefom, ki je pozneje nastopil v predstavi in je tudi sicer nepogrešljiv del njegovih avtorskih projektov, je pa tudi njegov ključni lakmusov papir pri snovanju novih, pogovarjala o takšni literaturi. Nato je roman prebral. Nekje na sredini ga je odložil. Opisi raztrganih črev so se mu zdeli čisto preveč ostudni. Potem si je rekel: saj je »samo« literatura. In ko se je prebil do konca, je začutil dvom in strah. A vedno, ko začuti dvom in strah, ve, da je to to. Da je čas za nov izziv, za novo predstavo.

Ta je že tretja, ki se je je lotil v sodelovanju s ŠKUC gledališčem in Slovenskim mladinskim gledališčem, katerega redni sodelavec je zadnje desetletje. In že tretja, ki sledi njegovi zdaj že prepoznavni rdeči niti, znotraj katere raziskuje lepoto, strast in ljubezen ter vse tisto, kar je njihova druga plat. Začel je z odrsko postavitvijo Pasolinijevega posthumno izdanega romana Amado mio, v katerem je ta presunljivo iskreno opisal strastno vez med dvema fantoma. Nato ga je premamil Oscar Wilde, ki je v Ribiču in njegovi duši, pravljici o ribiču in njegovi skušnjavi, morski deklici, odstiral svetle in temne plati človekovega hrepenenja.

Ta predstava in še številne druge, ki se jih je kot igralec, gibalec in režiser lotil v zadnjih dveh letih, so mu letos prinesle Župančičevo nagrado, najvišjo nagrado, ki jo za umetniško ustvarjanje podeljuje prestolnica. Kot so poudarili v utemeljitvi, so mu jo namenili tudi zato, ker je tako zelo izjemno vsestranski odrski umetnik. A vsestranski je bil že od nekdaj. Pravzaprav, že vse odkar je pri petih letih pred polno dvorano samozavestno odpel Sijaj, sijaj sončece in prvič občutil, kako silovit je lahko odziv občinstva, če mu nekaj pokloniš z vso dušo in telesom.

V šolskih letih je krmaril med pevskim zborom, plesnimi skupinami in dramskim krožkom, nato pa študiral igro, se učil plesa, vzljubil fizično gledališče, osvojil Borštnikovo nagrado za najboljšega mladega igralca, sodeloval pri ustanovitvi Pograjčevega plesnega gledališča Betontanc, nabitega z revolucionarnim, svobodomiselnim nabojem, in z njim prepotoval ves svet, medtem pa nizal številne vloge, igralske, plesne, koreografske, režiserske … A še vedno vztraja, da je »le« igralec.

Ena ključnih prelomnic se mu je zgodila leta 1998, ko je moral za Müllerjevo predstavo Naloga zgraditi vlogo človeka v dvigalu. Šlo je za spopad njegovega takrat še ne tako zelo izbrušenega govora in telesnega mehanizma, ki ga je želela v njem prebuditi koreografinja Ann Papoulis. Rezultat je bila čudežna mešanica realnega in abstraktnega. In prav to je zanj gledališče, to je umetnost. Ko iz nečesa popolnoma neotipljivega, ne da bi to zmogel predvideti vnaprej, ustvariš nekaj magičnega, kar gledalca osupne in gane, čeprav še sam ne ve točno, zakaj …

Nad magičnostjo, ki spremlja nastajanje predstav, je še vedno tako fasciniran kot ob svojih poklicnih začetkih. In želi si, da bi bilo tako do konca. Zato v sebi načrtno goji in ohranja otroka, polnega domišljije in radovednosti. Ta žar je namreč tisti, ki umetnost žene naprej.