Manuel de Pedrolo: Tipkopis o drugem nastanku

Cesta, predhodnica

Pri Cormacu McCarthyju v Cesti porivata voziček po staljenem asfaltu, iz katerega molijo zveriženi ostanki kadavrov, in takoj nato čez mrzle gore in skozi pepelnato ubito pokrajino oče in sin. Pri Pedrolu sta zaradi čudežnega preživetja invazije nezemljanov na robinzonijado za adolescente, torej na nekakšno kopensko in malo tudi pomorsko Modro laguno, obsojena odraščajnica in njen mlajši vrstnik, zadnja preživela, naokoli pa kupi pergamentnih trupel in vsa dostopna mehanizacija in zreli sadovi civilizacije.

Pedrolo, Katalonec in republikanec, torej kot literat dvakratno v nemilosti, preverja osnovne možnosti za preživetje. Onadva sta pravzaprav Robinzona, ekonomija se ohranja in razvija ob veliki dostopnosti vsega. Kar vse, ves svet je Albin in Didacov, njun poligon in igrišče, od bencinskih črpalk do trgovin z orožjem, lekarn in semenarn, izbirata plovila in bivališča in gresta iz Barcelone tudi malo na Capri in po Sredozemlju, uspe jima vzrediti že malo podivjane kokoši in spraviti skupaj impozantno knjižnico, v kateri ne manjka hermetičnih besedil in opolzkih ilustracij, tehničnih priročnikov zanj in medicinskih leksikonov s poudarkom na porodničarstvu zanjo.

Drugače od podivjanih starejših – nekaj jih srečata v precej razsutem stanju in nekaj tik po smrti, drugi so šli ob usodnem napadu alienov –, ki jih ženejo nizki nagoni, onadva naravno uravnavata potrebe. Preživljata dolge počitnice in vmes, kot med igro, plujeta in traktorirata in nabirata sadove tujega dela. Odstrelita nezemljana in mu zaplenita orožje in tako naprej. Konzumirata seksualnost in je potem tudi malo Modre lagune, zavedata se, da bosta morala poseliti planet s potomci, in se tega, ona pri osemnajstih in on pri trinajstih, zelo zelo veselita. Tipkopis je tako na robu mladinskega čtiva, čeprav ravno zaradi izvorne in rajske situacije, onadva sta Adam in Eva, ona kot nosilka tudi Alba, Zora novega, jutrišnjega dne, tudi napisan v biblični maniri. S kratkimi oštevilčenimi odstavki, v nekoliko dvignjenem tonu, ne brez aluzij na Noeta in njegovo reševanje po enega para od vsake laznine in kožuharjev ob potopu, s končnim pojasnilom iz časov 7k let kasneje. So zraven tudi malo manj upravičeni deli, recimo njuna navtična epopeja, kot da bi morala, po zgledu rešenih brodolomcev na osamljenih otokih, tudi onadva nujno pluti, zaradi zavedanja nepreklicne ujetosti v situacijo. Berljivo, spravljivo in humanizma polno čtivo, uvertura v kakšno bolj surovo razgaljanje človekove bestialne in skvarjene nature.