Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

+ + +

XX. stoletje, okrajšano

Ko na rojstni dan Allan pobegne iz doma upokojencev, kamor so ga strpali, ker je razstrelil še eno od svojih hiš – kot ga je davna prva razstrelitev pognala po svetu v kar najbolj vrtoglave in markantne dogodke prejšnjega stoletja –, pobegne iz doma, kjer se že zbirajo obiskovalci slavljenca in lokalni veljaki, čeprav je njemu ves ta pomp čisto zoprn, se takoj spomnimo na Paasillino. Se nam zdi, da je Šved Jonnason dobil franšizo od finskega kolega.

Zaradi dobrodušnosti, zaradi posutosti teh prvih strani proze s simpatičnimi odklopljenci, ki so sicer blizu kriminalu ali pa celo precej noter, vendar delajo to skoraj neškodljivo, razumemo pa tudi njihove želje, da bi pobegnili vsakodnevni rutini in poiskali pustolovščine. Čeprav tokrat ne sledijo zajcu, temveč čisto pravemu kovčku denarja, tako zajetnemu, da mora imeti koleščke, če ga hoče porivati stoletnik, ki ga je ravno izmaknil mafiozom, tako zajetnemu, da se za njim poženejo mafiozi in policija, tožilci in – seveda, zaradi atraktivnega stoletnika, ki izgine – tudi ves rumeni tisk in nekaj zaresnega.

Potem kovček in zraven stoletnik in njegovi proizvajajo trupla in sklepajo prijateljstva; naključja in tudi malce bolj usodne trke popisuje Jonasson z nekakšno komično prostodušnostjo. Po dolgem času se srečujejo ljudje, ki se od nekdaj poznajo, zlobneži so eliminirani, namreč bolj zlobni zlobneži od naših, to je vse en sam raj na zemlji in v enega od eksotičnih rajev se potem bratovščina kovčka tudi umakne.

Ima pa ta ’mednarodna knjižna senzacija’ oziroma, po avtorjevih besedah, ’izjemno trapasta in inteligentna knjiga’, tudi Allanovo predzgodbo; od razstreljevanja do tega, komu vse je pomagal pri atomski bombi, Američanom, Rusom, bil v gulagu in z Maom, sedel in jedel s Stalinom in Trumanom, novačijo ga agenti vseh vrst, Čankajškova žena – pravzaprav ga samo v vesolje niso izstrelili. Ta del izpisuje Jonasson kot zgostitev XX. stoletja, kot pregled kriz in vojn, kot smešno plat zgodovine, dovolj trapasto in površno, da se nam zdi Allan kar personifikacija Zgodovine, njen nevidni agens, no, agent. S tem tega dobrodušneža čisto preveč obremeni, čeprav je zgodovina bolj poljudne in ves čas pritrjevalne narave, brez kakšnih apokrifnih momentov, torej bolj takšen feljtonističen povzetek, kar knjigi seveda ni v prid. Še zlasti zato, ker ta smešna plat ni posebej smešna, kot ni prav posrečeno izpisano niti kriminalno oziroma osvobodilno – od doma upokojencev – vandranje stoletnika in njegove nanovo nanovačene druščine.