»Ste dosegli svoje?«

N'toko

8. 11. 2013  |  Mladina 45  |  Žive meje

Če me še en novinar vpraša »Zakaj ni več ljudi na ulicah?«, bom znorel. Resno, strgalo se mi bo. Začel se bom obnašati kot podivjani estradniki in razbijati fotoaparate, teptati diktafone in trgati press kartice z vratov. Ne zajebavam se.

In to ni edino vprašanje, ki bo izzvalo neprijetne reakcije. Novinarji, kot tudi vsi ostali, prosim, nehajte že spraševati:

»No, a zdej je pa kej boljš, ko ste dosegl svoje?«

»Bolj malo vas je danes, a so ljudje zdaj bolj zadovoljni kot pred letom dni?«

»Zakaj ne greste še pred magistrat Zokija pozdravt?«

»Kaj so protesti sploh dosegli?«

AAAAAAAAAAAAAAAAARRRRRRGGGGGHHHHH!!!

Kako se ne naveličate?!! To sprašujete že skoraj od samega začetka protestov! Če bi bili ljudje pol toliko vztrajni pri ponavljanju svojih zahtev, kot so pri ponavljanju neumnih vprašanj, bi bili najbolj revolucionaren narod v zgodovini. Sploh ne vem več, kdo je bolj zoprn, načelni simpatizerji vstaje ali njeni goreči nasprotniki. Vedno ista vprašanja, le da eni sprašujejo v razočaranem tonu, drugi pa v privoščljivem. Pa razčistimo enkrat za vselej.

Če bi bili ljudje pol toliko vztrajni pri ponavljanju svojih zahtev, kot so pri ponavljanju neumnih vprašanj, bi bili najbolj revolucionaren narod v zgodovini.

Bom za spremembo spraševal jaz. Kako točno ste si predstavljali to zadevo? Kako točno naj bi po vašem zgledala »ljudska vstaja«? Kot ljudska armada, ki v silovitem navalu besa z vilami in krampi napade trdnjavo, obglavi dekadentno aristokracijo in vzpostavi vojaško diktaturo? Kot nepregledna masa ljudi, ki se dan za dnem, mesec za mesecem, miroljubno zbira pred vladno palačo in meditira, dokler vladar ne sprevidi svojih grehov in prepusti prestol razsvetljenemu guruju? In koliko jih mora biti na protestu, da ta šteje? Je to 1 %, 10 %, 50 %, mogoče 100 % prebivalstva?

Verjetno ste pred začetkom vsega tega o protestih vedeli približno toliko kot jaz. Se pravi nič. Eni smo mislili, da bo to bum, tresk, pow, ognjemet in potem čudoviti, pravični novi svet. Drugi ste lahko prisegli, da ste z lastnimi očmi videli Kučana, kako nam tlači denar v žepe in nas pošilja pred parlament v boj za komunizem. Ljudje iz prve skupine danes postavljajo razočarana vprašanja, iz druge pa privoščljiva. Ne eni ne drugi pa si niso odgovorili, kaj protest sploh je. Ej, novinarji, za to imamo slovarje.

protést -a m (ẹ̑) javno izraženo nasprotovanje čemu, nezadovoljstvo s čim

Ja, protest je nekaj nezadovoljnih ljudi, ki se zberejo na kup in bentijo. Nič več kot to. Precej podobno je vaškim gostilnam, kjer možakarji utopijo svoje probleme v druženju in alkoholu. Če tega ne naredijo, ko jim je zares hudo, postanejo depresivni. Če pa to počnejo prepogosto, postanejo alkoholiki. Povejte mi, od kod točno so vaša pričakovanja, da bomo navadni ljudje, brez denarja, brez zvez in brez pojma o politiki v par mesecih popolnoma prenovili državo? Da bomo s silo odstranili vse dosedanje elite in hkrati sestavili vrhunsko progresivno stranko, ki bo vključila interese vseh ljudi na svetu in veličastno prenovila svojo domovino v imperij pravičnosti. Ste že kdaj poskusili ustanoviti stranko in zmagati na volitvah? Jaz tudi ne. Baje, da je težko. In takoj, ko poskusiš, ti vsi rečejo: »Aha, pa te imamo, isti si kot vsi ostali! Samo za denar ti gre!«

Protest sam po sebi ne more spremeniti družbe nič bolj kot lahko glavobol spremeni človekove misli. Lahko pa človeka opozori, da nekaj ne štima. Lahko ga prisili h gibanju in spreminjanju navad. Lahko sproži družbena gibanja, ki počasi začnejo pronicati v različne sfere delovanja države. Resnični družbeni premiki se vedno dogajajo mukoma, počasi, z mnogimi stranpotmi in notranjimi spori, in na koncu nikoli ni idealnega razpleta. Ampak ko se zarjavelo kolesje začne premikati, ga ni več možno ustaviti, pa naj še tako škripa. Brez takšnih premikov bi bile ženske še vedno brez volilne pravice, še vedno bi imeli fevdalno ureditev in suženjstvo. Nobena od teh svoboščin ni prišla v par mesecih. A vse so bile spočete na protestih.

Če ste prejšnji teden iz svojih foteljev pričakovali goreče magistrate in me razočarano spraševali, »zakaj so Slovenci take pičke«, ste uporabili napačno število in osebo. Sami ste odgovor na svoje vprašanje. V resnici vidite večjo grozo v tistih tečnih protestnikih, ki vam niso sposobni zagotoviti instant prihodnosti, kot pa v političnih elitah. Prvi od vas zahtevajo aktivno soustvarjanje, drugi pa le pasivno predajanje svoboščin. Vedno znova izberete lažjo pot in zato v vsaki novici iščete potrditev, da se nič ne da. Na družbena gibanja gledate kot potrošnik, ki izbira sire na policah supermarketa; eni so premehki, eni pretrdi, eni smrdijo, eni so predragi ... Nikoli ni tistega pravega.

Kriviti premajhno udeležbo na protestih za stanje v državi pa kaže na popolno nerazumevanje njihove funkcije. A lahko iz tega, da ljudje več množično ne zmrzujejo pred parlamentom, res sklepate, da nihče ničesar dobrega ne počne? Protestni val je že zdavnaj opravil svoje delo in v gibanje pognal zarjavelo kolesje države. Kam se bo premaknila, je sedaj odvisno od vseh nas. Če boste civilne pobude še naprej razumeli kot storitveni servis, ki morajo za vas v enem letu popraviti vse napake zadnjih par desetletij, boste še naprej razočarani. In če boste mediji v protestih videli samo reality show, ki noče in noče roditi novih zvezd, bomo za večno obsojeni na tisti reality show iz parlamenta.

The revolution will not be televised. Preprosto zato, ker traja predolgo in se nikomur ne da gledati do konca.