Ai Weiwei: »Umetnost mora govoriti resnico«

Nobenega od obiskovalcev očitno ne moti varnostna kamera, ki so jo namestile oblasti, da tiho nadzoruje preprosta modra vrata Ai Weiweievega ateljeja na obrobju Pekinga. V prostoru pogosto kar mrgoli umetnikov, novinarjev in pomočnikov, med njimi pa se mota trop več kot dvajsetih do vsega bolj ali manj brezbrižnih mačk. Tik pred intervjujem je pred glavnim vhodom parkiralo ducat švedskih novinarjev, ki so ga prišli obiskat. »Pridejo tedni, ko nima niti toliko časa, da bi se pogovarjal z nami,« pojasnjuje eden od zaposlenih pri odpadniškem umetniku.

Ai Weiwei je zadnja leta ena najvidnejših osebnosti med kitajskimi odpadniki in s svojimi stvaritvami pogosto kritizira komunistični režim v državi. Uporništvo ima očitno v krvi: njegov oče, Ai Qing, je bil priljubljen pesnik, ki so ga z družino izgnali v delovno taborišče v revnem severovzhodnem delu Kitajske. Ai Weiwei se je po študiju v Pekingu leta 1981 preselil v New York, kjer so nastale njegove prve stvaritve. Med njegovimi deli so fotografije, kipi in instalacije, nedavno pa je izdal tudi prvi glasbeni album The Divine Comedy.

V prvi veliki spor z vlado se je zapletel leta 2008, ko je s številnimi drugimi prostovoljci skušal zbrati imena otrok, ki so umrli med potresom v provinci Sečuan, ko se je podrlo veliko slabo zgrajenih šol. Leto kasneje je ustvaril instalacijo iz šolskih nahrbtnikov za fasado muzeja Haus der Kunst v Münchnu v okviru retrospektive Iskreno sožalje (So sorry) v spomin na otroke, ki so umrli med to naravno nesrečo. In leta 2010 je bila njegova osupljiva instalacija Sončnična semena (Sunflower Seeds) v londonski galeriji Tate Modern deležna mednarodnega odobravanja.

Kljub temu si je zaradi priljubljenosti in upiranja režimu leta 2011 prislužil 81 dni pripora. Osamili so ga in 24 ur sta ga spremljala stražarja.

Ko se je Ai pogovarjal z nama, sta njegov glas in izraz na obrazu izdajala utrujenost in kanček pesimizma. Kljub temu naju je med odgovarjanjem na vprašanja fotografiral z mobilnikom, kot to naredi z vsemi obiskovalci v ateljeju. To je podrobnost, ki razkriva, da je še vedno enfant terrible, kakršen je zmeraj bil: če vlada opazuje vsakogar, ki pride v njegov atelje, sam seveda ne bo zaostajal za njo.

Pred kratkim ste oblikovali naslovnico knjige Immolations au Tibet: La Honte du Monde (Žrtvovanje v Tibetu: sramota sveta) tibetanske pesnice in odpadnice Tsering Woeser. Zakaj ste se odločili za sodelovanje pri projektu?

Tibet je odprta rana in razmere tam so zelo žalostne. Ne morem ponuditi temeljite razlage spora, ker nisem veren. A kot človek in kot umetnik čutim, da je to sramota za kitajsko družbo, pa tudi za preostali svet. Ni sprejemljivo, da ne priznamo bolečine v človekovem srcu in trpljenja telesa. Če vidim kaj takšnega, moram povedati svoje mnenje. Ne morem prezreti tistih žrtev in skušam si predstavljati, zakaj ljudje za vero žrtvujejo najsvetejše premoženje – svoje življenje. Vsaka država, ki ima nadzor nad takšnim dogajanjem, je seveda odgovorna zanj in mora ponuditi odgovor.

Nedavno smo videli dve zelo različni novi umetniški deli, ki sta povezani z vašim 81-dnevnim priporom leta 2011, to sta razstava v okviru spremljevalnega programa na beneškem bienalu (S. A. C. R. E. D.) in glasbeni video za pesem Dumbass z vašega prvega albuma The Divine Comedy (Božanska komedija). Zakaj ste se odločili, da boste s temi izkušnjami seznanili javnost?

Sem umetnik in zanimajo me različni načini izražanja ter to, kako skoznje poiskati nov način za posredovanje svojega vsakodnevnega počutja in spoprijemanja z njim. V tistem trenutku sem se nenadoma izgubil, odpeljali so me za 81 dni in nimam nedvoumnega pojasnila, kaj se je zgodilo. Vse je bilo skrivnostno in eden od pogojev za mojo izpustitev je bil celo, da ne izdam podrobnosti o svojem priporu. A javnosti sem dolžen pojasnilo, saj je veliko ljudi zahtevalo, naj me izpustijo, na Kitajskem in v drugih državah. Poleg tega je ljudi res zanimalo, kaj se je zgodilo.

Imel sem dve možnosti: da molčim ali odkrito povem vse. Potrudil sem se, da sem natančno opisal svoje počutje. Takšen pripor je tudi simboličen, ni samo kazen, saj človeka pahnejo v nečloveške razmere in osamijo njegov um. Človek pomisli, da mu nihče ne more pomagati. To je zelo močna taktika, zato sem hotel pojasniti, kaj se je zgodilo.

Kako ste se razumsko uprli temu priporu?

Ni bilo lahko, saj smo vsi ljudje in vsi smo ranljivi. Ni lahko braniti sebe, čutiš obup, ne vidiš izhoda. Kot bi te ugrabili: nihče ne ve, kje si, ti ne veš, kako dolgo bo trajalo in kakšen bo njihov naslednji korak.

Ste po tej izkušnji razmišljali, da bi izginili iz javnega življenja?

Kam pa? Saj nimam več niti potnega lista, torej ne morem nikamor. Trudim se, da ne bi preveč govoril, pa ne zato, ker bi se bal, temveč ker se mi zdi, da tako ali tako ne morem ničesar spremeniti. Povedal sem že preveč in sem se začel ponavljati. Zahteva po svobodi ni pretirano tankočuten argument, je kot otrok, ki sprašuje in sitnari (pri kitajski vladi), a se ne zmenijo zanj.

Kljub temu za komunistično vlado to ni otroška igra, takšno početje jemlje kot resno grožnjo …

Ker zahteva po svobodi v resnici ogroža temelje njenega obstoja.

Imajo po vašem kitajski državljani enake zahteve kot vi?

Živimo v neizprosnem političnem okolju, v katerem zapirajo ljudi, kot sem jaz. Niso dejanska grožnja družbi, temveč so le drugačnega mnenja ali pa so prepričani, da bi sistem moral biti drugačen. Večina državljanov se ne bi borila, niti noče izraziti mnenja. Večina ljudi bi se preprosto rada izselila, pa nima denarja, zato na to možnost lahko kar pozabi.

Je ta vdanost v usodo po dogodkih na trgu Tiananmen leta 1989 še izrazitejša?

Po mojem vedno obstajajo ljudje, ki si prizadevajo za več svobode ali za svobodo izražanja. A vedno so poraženi ali kaznovani. In nazadnje se ljudje s tem, da greš v zapor, če kritiziraš (režim), sprijaznijo in to razumejo kot naravni zakon.

Spletne družbene medije nenehno uporabljate, da predstavljate in pojasnjujete svoje osebne projekte. Bi lahko bili tudi orodje za spodbujanje reform na Kitajskem?

Splet lahko pomaga posameznikom, da se borijo za svoje pravice, uveljavljanje svoje volje in interesov. A ne na Kitajskem, kjer je zelo cenzuriran in je za uporabnike lahko nevarno, če povedo, kaj mislijo.

Katero drugo orodje je torej na voljo, da bi v državi dosegli svobodo?

Morda nekakšen nekolaboracionističen odnos. A ni veliko možnosti za zahteve po reformah, če ljudje ne smejo protestirati, če mediji ne smejo pisati resnice … Država skuša ljudem dopovedati, da bo poskrbela za vse. Hoče jih prepričati, da je zasluga domovine in glavne stranke – jaz jim raje rečem mother fuckers –, da so živi in zdravi.

Preobrat v vaši karieri in osebnem življenju se je zgodil, ko ste se leta 2008 odločili, da boste zbrali imena otrok, ki so umrli med potresom v Sečuanu. Zakaj ste se toliko ukvarjali s to nesrečo?

Šlo je za nedolžna življenja in dno družbe v enem najrevnejših delov Kitajske. Četudi ti ljudje niso bili povezani s političnimi razmerami, so bili odrinjeni. Med potresom je nastala huda škoda, ker tam nihče ni nikoli pregledal šol. Politiki so odobrili najcenejše materiale za gradnjo in vzeli denar. Po potresu niso povedali imen žrtev in sem jih moral poiskati. Posledica je bila, da so me pretepli in odpeljali. (Ai je bil kratek čas priprt, lokalna policija pa ga je pretepla, ko se je skušal vplesti v sojenje drugemu aktivistu na tem območju, ki je pomagal zbirati izmena žrtev.)

Istega leta je stvaritev, ki ste jo pomagali oblikovati, stadion Ptičje gnezdo, postala simbol olimpijskih iger v Pekingu in je stranki zagotovila neizmeren propagandni uspeh. Kakšni so vaši občutki ob tem?

Kitajska skuša v svetu vedno ustvariti prijetno javno podobo. Zato je dovolila konkurenco in nalogo je dobil švicarski biro, ki sem se mu pridružil. Pozneje sem ugotovil, da projekt ne bo namenjen za povečanje blaginje državljanov, temveč bo uporabljen v propagandne namene, zato sem ga kritiziral.

Hkrati pa Kitajska svojim ljudem odkrito pove, da nikoli ne bo dovolila civilne družbe, svobode govora, demokracije in tako dalje. Po 60 letih vladanja državi ljudem še vedno ne dovolijo voliti in sploh nimajo namena pripraviti volitev. Ne zaupajo državljanom.

Kitajska umetnost po dolgih letih podcenjevanja in celo kazenskega preganjanja postaja vse bolj cenjena na svetovnem umetniškem trgu. Kako gledate na ta preobrat?

Najprej moram povedati, da je tisto, kar na trgu imenujejo kitajska umetnost, večinoma napačna interpretacija. Kako naj umetnost uspeva v družbi, ki ne podpira svobode izražanja in cenzurira vsak list papirja. To je traparija, nesmisel! Skušajo si zatiskati oči pred resničnostjo in hkrati kaj prodati. Zato gre zagotovo za napačno pojmovanje.

Torej mora biti po vašem vsa umetnost politično obarvana?

Ne, po mojem ne bi smela biti, a sporno se je izogibati politiki. Ker vidite bolečino ljudi, smrt, krivico, nepravičnost … a skušate naslikati lepo podobo tega, in takšna odločitev je potem navsezadnje tudi zelo politična. Umetnost mora govoriti resnico, uveljavljati svoja etična načela in filozofijo. V nasprotnem gre za komercialno umetnost, ki je pokvarjena in zmanipulirana.

Nekoč ste dejali, da se po vašem prihodnji generaciji ne bo treba bojevati za iste stvari, za katere se borite vi. Kaj bi torej radi dosegli in ji zapustili?

Želim si, da bi živela v mirnejšem svetu, kjer bi se lahko odločala, kaj bi rada počela, da bi dobivala manj cenzurirane podatke in sama določila, kaj zanjo pomeni sreča. Želim ji, da bi živela tam, kjer bi lahko bila pogumnejša in uporabljala svojo domišljijo, ne da bi njeno razmišljanje oblikovala komunistična partija. Da bi dosegli vse to, bi se moral kitajski sistem spremeniti.

O avtorjih

Španski novinar Eduard Fernández je študiral novinarstvo in vzhodnoazijske študije. To ga je pripeljalo na Univerzo za mednarodne študije Tianjin in vse odtlej živi na Kitajskem. Je dopisnik španskega časopisa El Punt/Avui, sploh prvega časopisa, ki je izhajal tudi v katalonščini. Ne posveča pa se le dopisniškemu delu, ampak sodeluje še s kitajsko ekonomsko revijo Global Fortune, ki izhaja tudi v angleščini.

Slovenski fotograf Matjaž Tančič je fotografsko kariero začel kot fotoreporter pri Mladini, nato pa se je posvetil zlasti modni fotografiji, ki jo je študiral na London College of Fashion. Je vodilni fotograf, ki se ukvarja z modno 3D-fotografijo, živi pa razpet med Pekingom in Ljubljano. Svetovna fotografska organizacija je njegovo fotografijo iz serije Varuh časa (Timekeeper) razglasila za najboljšo 3D-fotografijo na svetu leta 2013.

Intervju z Ai Weiweiem sta naredila ekskluzivno za revijo Mladina in španski časnik El Punt/Avui.