Davorin Lenko: Telesa v temi

Genitalije v tekstu

Lenkovo pisanje ne skriva, da je ljubezenska igra. Na vse strani; po tematiki, po obupanih ostarelih in zmahanih babah z njihovimi kosmatuljami in povešenimi joški, ohlapnimi trebuhi, strijami in celulitom je na sledi Bukowskega in njegovega obupnega poskusa premagovanja samote, ki tam, v za proletariat zaostrenih ameriških razmerah, ni brez pridobitniške dimenzije.

Lenkov pripovedovalec je moški, ki so mu zaradi raka odstranili moda in potem noče proteze, noče hormonske terapije, rastejo mu joški, hodi k psihiatru – in piše. Izvije se alteregovski pripovedovalec, pisatelj s serijo romanov in z intervjujem, in zapeljevanje poteka potem tudi med pogovori in pojasnili o njegovem delu. O približevanju pornografiji, o premetenih naratoloških strategijah in premeščanju erotike v tekst, iskanju zadovoljstva v tekstu, če ne celo užitka, kolikor je ta tisto, kar napada črto dovoljenega in zapovedanega. Jasno, dialog te literature ne poteka samo z Bukowskim, temveč tudi z Rolandom Barthesom in metafikcijo, Johnom Barthom. To je fragmentarna krpanka, ki je ne samo ozaveščena, ki vsebuje v eni od dimenzij tudi lastno kritiko in refleksijo, obenem se zaveda svoje metatekstualnosti. Ni čudno, da je beseda postmodernizem enako nategnjena in pretegnjena kot nekatere genitalije, ki sprejemajo vse živo in utripajoče meso na svingerskih partijih, pesti; Lenko se pri pisanju loti spolnih praks, ki v domači prozi še niso dobile artikulacije, vsaj ne v knjižnem formatu.

Kot jih ni veliko, ki bi se približali uprozenju literarne teorije, ki bi tako eksplicitno vkomponirali zavest o teoretskih predpostavkah v samo teksturo. Telesa v temi so zbirka fragmentov, nekaterih o fiktivnih ženskah, ki se jim v domišljiji predaja – in jasno, one njemu – vse bolj proti brezspolnosti, proti utapljanju v pulzirajočo in zerotizirano množico nagibajoči se pripovedovalec. Zraven je prav lolitasti del, ko živi v nekakšni resničnosti z materjo in s spolno prebujeno najstnico, zraven so dialogi s prijateljem s filofaksa, ki da dol vse, da lahko ugotavljata, da to ne pomeni nujno tudi večjega užitka ali zadovoljenosti, zraven so fiktivni intervjuji, zraven so fantazirajoče epizode z neapetitlih babnicami. Decentraliziranost pripovedovalcev, ki se ne morejo združiti niti v temi, okoli katere poplesujejo, namreč užitka, v telesnosti in tekstu, pelje roman brez pravega stopnjevanja proti koncu, ki se dogodi v razpustitvi, v raz-osebljenosti, v prenosu genitalnosti in seksualnosti na utopitev v čutnosti. Pogumno, artikulirano, čeprav ponekod naratologija zaduši samo naracijo.