Grupa Ee

Pred skoraj dvema letoma so Ljubljano preplavili črni plakati, na katerih je z velikimi belimi črkami pisalo Glej, Kurba. Pritegnili so precej pozornosti. No, pa tudi nekaj zgražanja, zlasti med privrženci konservativne političarke Mojce Kucler Dolinar, in to le zato, ker se je en plakat po naključju znašel poleg njenega predvolilnega plakata.

Ogorčenje je bilo naravnost smešno. »Inkriminirani« plakat je namreč vabil na gledališko predstavo, na takrat težko pričakovano in pozneje odlično sprejeto Kurbo, ki je nastala po kolumnah kontroverzne hrvaške pisateljice in publicistke Vedrane Rudan. A več kot simbolno je bilo, da je predstava kritizirala ravno konservativno, pogosto dvolično razmišljanje, tudi o besedi kurba ...

Predstava je nato dočakala premiero in plakati so počasi izginili z ulic. A čisto zares vse do danes niso izginili. Njihov prostor so namreč zapolnili drugi plakati črne barve, popisani le z belimi črkami, ki se uvodoma vedno povežejo v besedo glej. Na enem je pisalo Glej, Svinje, na drugem Glej, Mesnica ... in vsi ti plakati so seveda vabili in še vedno vabijo na gledališke predstave in druge dogodke v Gledališče Glej. To je pred leti zaradi prenovljene programske zasnove doživelo preporod, a k temu je gotovo pripomogla tudi njegova nova celostna podoba, ki je skozi večletno eksperimentiranje in nadgrajevanje tako zelo izpostavila njegovo ime. In glej, medtem je postala tako zelo zaokrožena, da ji zdaj sledijo celo Glejeva sporočila za javnost. Začenjajo se namreč z vzklikom Glej, sporočilo za javnost!

Ta celostna grafična podoba je eden najbolj prepoznavnih projektov Grupe Ee, ki jo sestavljajo štirje grafični oblikovalci, Ivian Kan Mujezinović, Damjan Ilić, Mina Fina in Žiga Testen. Njihova imena so morda celo bolj prepoznavna kot sama grupa, saj ta, čeprav je že dolgo registrirana tudi kot zavod, nikdar ni delovala kot hierarhično zasnovano podjetje ali agencija. Še najustrezneje bi jo opisali kot vez, ki skupaj drži štiri prijatelje z istim poklicem, ki so se ujeli po človeški in estetski plati ter začeli delati v istem prostoru, kjer so drug drugega vedno lahko prosili za mnenje ali pomoč. Ob tem so obdržali vsak svoje projekte, delali pa tudi v dvojicah ali trojkah, včasih celo vsi skupaj.

Grupo Ee bi še najustrezneje opisali kot vez, ki skupaj drži štiri prijatelje z istim poklicem, ki so se ujeli po človeški in estetski plati ter začeli delati v istem prostoru.

Najbolj jih poznamo po oblikovanju za naročnike s področja kulture, med drugim tudi denimo za Mesec oblikovanja, Goli oder ali Knjižnico pod krošnjami. »Kultura je že v svojem bistvu napredna. In tudi za nas, oblikovalce, je to področje, kjer lahko delamo bolj progresivno, eksperimentalno. Je področje, kjer smo lahko drznejši, kot če bi delali za komercialnega naročnika,« ključni razlog za njihovo usmeritev pojasni Mujezinović. K temu je gotovo pripomogla tudi njihova velika afiniteta do kulture, pa tudi dejstvo, da so kot soustvarjalci na galerijskem, gledališkem, glasbenem, klubskem, založniškem in teoretskem področju del nje pogosto tudi sami. Logična posledica torej, da jim je še posebno blizu oblikovanje knjig, časopisov in drugih tiskanih publikacij. S tem je bila povezana tudi njihova prva skupinska predstavitev leta 2008 v ljubljanski Galeriji Škuc, kjer so v živo ustvarjali knjigo svojih del in jo na tiskalnem stroju, postavljenem v galeriji, sproti tudi tiskali. »Sam v knjigah – vendar le v tiskanih, ne pa tudi elektronskih – vidim nekaj plemenitega, nekaj, kar naj bi ostalo za naslednje generacije. Zato moramo biti pri oblikovanju knjig še posebno odgovorni. No, seveda moramo biti vedno odgovorni, a pri knjigah morda še toliko bolj,« ugotavlja Mujezinović.

Njihovo razmišljanje ni ostalo neopaženo, za svoja dela so prejeli številne strokovne nagrade. Nazadnje so na lanskem Bienalu vidnih sporočil osvojili eno Brumnovo nagrado in štiri pohvale žirije. Nagrado si je v kategoriji celostnih podob podjetij ali tržnih znamk izboril projekt Mine Fine Cirkus de Luks, pohvale pa so jim prinesli podoba akcije Ciciban planinec in mladi planinec za Planinsko zvezo Slovenije (Ilić, Mujezinović in Mina Fina), oblikovanje časopisa Cirkus Listnik (Mina Fina), podoba 30. grafičnega bienala (Mujezinović) in podoba knjige Glej, 40 let (Mujezinović).

Univerzalni odgovor

Njihova skupna zgodba se je začela pred približno desetimi leti. In po naključju je bila del tega začetka tudi Mladina. Ja, točno ta Mladina – revija, ki jo držite v rokah. Še preden so se povezali, je nad njeno vizualno podobo v sodelovanju z Mladininim kreativnim direktorjem Robertom Botterijem bdel Ilić. Matevž Medja, njegov takratni šef na Gigodesignu, je bil namreč avtor takratne Mladinine podobe, pri nastajanju katere je kot njegov asistent sodeloval tudi sam. Pozneje mu je Medja v samostojno oblikovanje prepuščal vse več in več naslovnic Mladine.

Da ga je tako potegnilo oblikovanje revije, je razumljivo, saj je v oblikovanje padel prav po zaslugi tiska. Nekoč ga je prijatelj prosil, če mu lahko za nekaj časa priskoči na pomoč v službi, in tam se je prvič srečal s pripravo na tisk. Kmalu zatem mu je v roke prišla knjiga Nevilla Brodyja, ob kateri je ugotovil, da je oblikovanje še veliko, veliko več ... in takrat se je zavedel, da se je nad njim prvič pravzaprav navdušil že kot otrok, ko je občudoval različne zastavice, ki so si jih izmenjevali pred nogometnimi tekmami. Potem je začel oblikovanje poglobljeno raziskovati in prvo priložnost za delo dobil pri Bojanu Stražeju. Ker je želel poznati celoten proces grafičnega oblikovanja s produkcijo vred, je nekaj časa delal tudi v tiskarni. Pozneje se je štiri leta kalil na Gigodesignu.

Potem je spoznal Mujezinovića, s katerim sta takoj ugotovila, da delita ista prepričanja o oblikovanju in kulturi. Mujezinović se je našel zlasti v knjigah, podoba knjige Mnemosino – Čas ljubljanskega grafičnega bienala mu je predlani prinesla tudi Brumnovo nagrado, začel pa je pravzaprav s časopisi, saj je prvega naredil že kot osnovnošolec. Skupaj s prijateljema so prepisovali članke iz drugih časopisov, potem pa na tiskarskem stroju naredili svoj prelom in vse skupaj opremili z risbami. To je le eden od njegovih spominov na Sarajevo, kjer so z družino preživljali precej časa, dokler se niso dan pred osamosvojitvijo dokončno ustalili v Ljubljani. Sam je pozneje naredil še ovinek v Zagreb, kjer je študiral oblikovanje, ki je pretehtalo v boju s študijem kitare, potem pa skupaj z Luko Kašetom ustvarjal pod znamko Brigada in se vse več ukvarjal s fotografijo ...

Ob debatah z Ilićem je seveda padlo vprašanje, zakaj ne bi delala skupaj. Oziroma zakaj ne bi skupaj delali kar vsi, saj se je sam za skupni delovni prostor takrat dogovarjal tudi z Ajdinom Bašićem, še enim oblikovalcem, ki najraje dela pri kulturnih projektih. In tako so vsi trije leta 2003 ustanovili Grupo Ee. Ee zato, ker naj bi imel dolgi e potencial, da postane univerzalni odgovor na vse.

Eden prvih skupnih projektov je bila podoba tedaj čisto novega časopisa Deloskop. Skupaj sta se je lotila Ilić in Mujezinović, ki sta bila povabljena na natečaj, in njuna rešitev je bila izbrana, ne pa tudi realizirana. Še isto leto pa sta dobila vabilo k prenovi podobe Mladine, ki jo je Ilić ob odhodu z Gigodesigna dobil kot »doto«. »Takrat sploh še nismo imeli skupnega prostora, zato sva se dobivala v kavarni Evropa, ki je bila takrat že pozabljena, a je bila zaradi miru idealen prostor za delo. Ivian je s seboj prinesel blok z barvnimi kolaži in papirnatimi šablonami za otroke, ki ga je našel doma, in na njih je začel nastajati koncept. Postavila sva sidrišča – pri naslovni temi, intervjuju in reportaži, ki jo je pozneje zamenjal začetek kulturnega bloka – in če si listal od spredaj ali od zadaj, je stalo,« se spomni Ilić. »Predvsem pa sva želela, da bi bila Mladina s to podobo dokument časa. To je bilo ključno.«

Prva Mladina z njuno podobo je izšla leta 2004, še en temeljit redizajn pa sta naredila leta 2011– takrat sta namesto štirih stolpcev na posamezno stran umestila tri, povečala črke, prenovila sta naslove, signature, rubrike, logotip, pravzaprav vse. Ob tem sta se ves čas spraševala, ali bi takšno revijo z veseljem brala tudi sama. »Seveda sva naštudirala primere dobre prakse, dodajala svoje rešitve in ugotavljala, kaj bi delovalo in kaj ne. A na koncu sva vendarle izhajala tudi čisto iz sebe. Spraševala sva drug drugega – a bi ti bral tole, če bi bilo videti tako? Zakaj ja? Zakaj ne? Sedanji rezultat je v precejšnji meri tudi posledica tega preizpraševanja,« pravi Mujezinović.

Ljubljana, Berlin in Melbourne

Medtem je Grupa Ee nekoliko premešala svojo kadrovsko sestavo. Čeprav so tudi potem še kar nekaj časa delili pisarno, je Bašić začel delati samostojno. Podobo mednarodnega festivala uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto, ki je bila prej njun skupni projekt, je tako postopoma prevzel Ivian in zadnja štiri leta jo naprej razvija sam. Grupa Ee pa z začetkom Bašićeve samostojne poti ni postala duo, saj se je že pred tem razširila s še dvema oblikovalcema. Pridružila sta se ji Mina Fina, s katero so že prej delali v istem prostoru, in Žiga Testen, ki je prej sodeloval zlasti z Bašićem, s katerim sta si za podobo časopisa Argo razdelila tudi Brumnovo nagrado.

Mina Fina, takrat še Mina Žabnikar, je nase opozorila že med študijem oblikovanja, ko je tipografski projekt, ki so se ga lotili skupaj s sošolci, zmagal na mednarodnem natečaju Type Directors Cluba. Kmalu zatem je v enem zamahu osvojila svoji prvi Brumnovi nagradi, za celostno grafično podobo Agencije 41 in podobo monografije Toneta Stojka, ki je nastala ob njegovi retrospektivi v Moderni galeriji, za katero je sicer oblikovala tudi druga vidna sporočila, od plakatov do vabil. Dolgo je bila avtorica vizualne podobe revije Hiše, nato se je lotila pozneje nagrajenega časopisa Cirkus Listnik. »Zastavljen je bolj knjižno, saj mi ni bilo treba paziti na zakonitosti, ki veljajo za časopise na trgu. Pomembno se mi je zdelo tudi, da sem imela proste roke in da je podoba nastajala sproti, v komunikaciji z uredništvom in skupaj z nastajajočo vsebino,« se spomni.

V zadnjem času so pozornost pritegnile tudi »njene« plošče. Rožnata šatulja spominov, v katero je položila prvenec glasovne improvizatorke Irene Tomažin, ji je prinesla nagrado tresk, nedavno je oblikovala tudi ploščo Polone Kasal in že drugo ploščo Mujezinovićevega benda Čao Portorož. Tudi sam je avtor številnih plošč, denimo Kataleninih, Naratove in literarno-glasbenega projekta Polone Janežič, a najboljšo »ever« je po njegovem mnenju vseeno oblikovala kolegica ee-jevka: »Ampak ne za Ireno Tomažin, za nas!« Tudi Mina Fina je v bendu, v uveljavljajočem se Your Gay Thoughts skrbi za to, da glasbenike na odru prekrije pisana vizualna spremljava. Z vidžejanjem se sicer ukvarja že desetletje, in če v oblikovanju stavi na matematične, natančne, izčiščene rešitve, si lahko na klubskih in drugih dogodkih dovoli ravno nasprotno – kaos in abstrakcijo. Vse tisto, kar je vmes, pa zapolnjuje z risbami v prepoznavnem slogu, ki mnoge spominja na narisano poezijo.

S četrtim članom, s Testenom, se največkrat vidijo in slišijo prek mejlov in Skypa. Kmalu po pridružitvi Grupi Ee je bil namreč sprejet na Akademijo Jana Van Eycka v Maastrichtu, kjer je imel izjemno izkušnjo s samoorganiziranim podiplomskim študijem, podprtim z dobrim budžetom. Tudi potem je ostal na Nizozemskem, saj je imel to državo za ideal na področju oblikovanja za kulturo, ki ga je potegnilo že kot najstnika. Že takrat je delal flajerje za elektronske glasbene dogodke v ljubljanskem klubu K4, ki še vedno nosi njegov logotip, oblikoval je vabila in kataloge za projekte Moderne galerije, hkrati pa delal še v spletni agenciji. Verjetno je že zato tako zgodaj ugotovil, da mu bolj kot delo v agencijah ustreza osebno sodelovanje z naročnikom. Zato je takoj sprejel povabilo v Grupo Ee.

Najbolj jih poznamo po oblikovanju za naročnike s področja kulture, med drugim tudi denimo za Gledališče Glej, Mesec oblikovanja, Goli oder ali Knjižnico pod krošnjami.

Njegova selitev ekipe ni razbila, še so delali skupaj, tudi denimo pri oblikovanju spletne strani zavoda Maska. Vse več projektov pa je dobival tudi na Nizozemskem, kjer so dve »njegovi« teoretični knjigi (Glotzt Nicht so Romantisch! On Extralegal Space in Belgrade in Surfing the Black. Yugoslav Black Wave Cinema, ki jo je tudi souredil) predlani izbrali tudi za najlepše oblikovani. Potem sta se s partnerko, prav tako oblikovalko, najprej preselila v Šanghaj, od koder izvira njena družina, in nato v Avstralijo, kjer je njen dom. Zdaj se zaveda, da bi na Kitajskem lahko delal le v kakšnem tujem studiu, saj bi mu jezik in nepoznavanje pismenk pomenila preveliko oviro. V Melbournu pa poučuje študente oblikovanja. »Ponudbi nisem mogel reči ne. Bil sem namreč že zelo utrujen od tega, da sem bil zadnjih nekaj let skoraj brez denarja. Kljub vsem projektom je namreč težko preživeti, sploh danes,« pravi.

Tudi Ilić zadnji dve leti živi v tujini oziroma je razpet med Ljubljano in Berlinom. »Če bi se v Berlin preselil le zaradi službe, bi danes gotovo vozil avtobus. Kot oblikovalec sem namreč v podobni situaciji kot priseljenci iz bivše Jugoslavije v Sloveniji. Če želijo dobiti službo, morajo biti cenejši, znati morajo slovensko, po možnosti tekoče, biti morajo asimilirani. Zato tuji oblikovalci v Berlinu projekte večinoma prinesejo od doma in jih delajo na daljavo. Tudi sam večinoma delam za slovenske naročnike. Ali pa za Beograjčanko. Ali Američanko, ki ima fanta Slovenca. Tudi v Berlinu gre namreč vse prek frendov in zvez. Na trg dela pa se ne moreš prebiti, ker ti konkurirajo praktikanti, ki delajo zastonj.« Mesto k sreči ni predrago, v njem je prijetno živeti. »Trg dela je krut, a tistim, ki želijo ven, bi vseeno predlagal, da gredo. Tudi zato, ker se bo, ko se bodo vrnili, njihova iluzija, da je na tujem boljše, spremenila v spoznanje, da so nekatere stvari vseeno boljše doma,« je prepričan.

Krizo zadnja leta sicer občutijo vsi štirje ne glede na to, kje živijo in delajo. V kulturi je bilo že od nekdaj manj denarja kot v komercialnih projektih, a dela je zdaj vidno manj. Kljub temu jih veseli, da se na našem časopisnem in revijalnem področju v oblikovalskem smislu dogajajo premiki. Te je vse bolj opaziti tudi na knjižnem trgu, čeprav ... »Prav absurdno se mi zdi, da imajo še najmanj občutka za podobo knjig naše največje založbe,« opozarja Mujezinović. »Problematični so tudi nekateri naročniki, ki ti naknadno naložijo bistveno več dela, hkrati pa ti ga ne želijo dodatno plačati. A so tudi naročniki, s katerimi je mogoče dobro komunicirati, ki te popolnoma podpirajo, ti dajo proste roke in znajo ceniti tvoje delo,« dodaja Mina Fina.

Ravno želja po odprti in iskreni komunikacija z naročniki je bila poleg zavezanosti kulturi in strmenja po čim višji kakovosti tista, ki jih je pravzaprav povezala v Grupo Ee. »Imeli smo podobna zanimanja, tudi estetsko smo se ujeli, najbolj pa smo se ujeli v razmišljanju, kako delati. Strinjali smo se, da želimo delati ena na ena in tudi pri večjih projektih ohraniti tak odnos, kot da bi delali z enim samim človekom,« se spomni Testen. To prepričanje ohranjajo še danes. In tudi zato, čeprav živijo na različnih koncih sveta, za zdaj vsi štirje ostajajo člani Grupe Ee. Vsake toliko pomislijo le, da bi Ee v svojem imenu sčasoma prilagodili posameznim lokacijam. Na nemškem bi jih tako lahko poznali kot Grupo Ää.