Pikantne novice

N'toko

10. 1. 2014  |  Mladina 2  |  Žive meje

Čeprav Indijo dokaj redno obiskujem že deset let, še nikoli nisem dobil toliko svaril pred odhodom kot letos. Veliko prijateljev je ob novici, da spet odhajam v deželo začimb, izrazilo skrb, kakršno sem prej poznal le pri babici. Kaj se je zgodilo, da me zdaj že vrstniki pomilovalno sprašujejo: ’A ti je res treba riniti tja?’ Odkar sem Indijo prvič obiskal, je kvečjemu postala bogatejša, varnejša in bolj razvita, potovanje po njej pa postaja iz leta v leto lažje. Manj dostopno jo dela le to, da za evro danes dobiš precej manj rupij kot nekoč. Res smo slovenski sahibi včasih morali biti na preži pred žeparji z divjega vzhoda, a danes se tudi indijski turist v Ljubljani skriva pred berači in prevaranti.

Morda pa sem spregledal kakšno pomembno vest in grem res na pot nepoučen. Prelet z Indijo povezanih novic v letu 2013 na informativnih portalih mi ni razkril ničesar novega, se mi je pa kljub temu uspelo dokopati do razloga za nove strahove mojih prijateljev. Ta ne tiči v novicah samih, pač pa v načinu, kako so te prikazane. Med glavne, bolj brane naslove se ni uspelo uvrstiti nobeni naravni nesreči, niti bliskovitemu vzponu nacionalista Modija, niti kontroverzni aretaciji indijske diplomatke v ZDA, niti izstrelitvi prve indijske rakete v vesolje. Z dovolj krvi in seksa za zahodnjaški okus je azijska podcelina postregla šele z grozljivim skupinskim posilstvom študentke na delhijskem avtobusu. Končno novica, ki se je prilegla našim predstavam o tej primitivni, zavoženi državi!

Ko sta besedi ’posilstvo’ in ’Indija’ v kombinaciji začeli ustvarjati klike, so mediji z veseljem ustregli naši na novo pridobljeni vedoželjnosti. Poročila o spolnemu nasilju so iz Indije prihajala vsak dan in Delhi je hitro postal svetovna prestolnica posilstev. Val rape klikov je še najbolje zajahala stran 24ur.com, kjer sta po povečanem zanimanju besedi ’Indija’ in ’posilstvo’ videli skoraj toliko naslovov kot besedi ’selfie’ in ’twerk’.

Po branju nekaj člankov na to temo sem prišel predvsem do enega zaključka: če je bilo letos kaj posiljeno, so bili to statistični podatki, s katerimi so novinarji poskušali objektivizirati svoje leno in senzacionalistično pisanje. ’V Indiji se zgodi posilstvo vsakih 22 minut!’ Ni čudno, da so prijatelji zaskrbljeni, pri takšnih številkah morajo biti razmere naravnost nevzdržne! Ženska mora le z eno nogo stopiti iz letala, pa se nanjo usuje že cela kamasutra! Previdnost je priporočena že, ko greš po vizum na veleposlaništvo za Bežigradom, saj pri teh divjakih nikoli ne veš ... In kar je najhuje, število posilstev se le še povečuje, v zadnjih 20 letih se je kar podvojilo!

Kako je mogoče, da je šlo to izredno stanje popolnoma mimo mene in da mi indijski prijatelji o tem niso nikoli potožili? Ženske pravice so nedvomno indijski nacionalni problem #1, a zakaj so se ga mediji lotili šele letos? Brž sem se lotil raziskovanja te temne plati podceline in se poglobil v zastrašujoče številke. Te pa so mi povedale zelo kontradiktorno zgodbo: Indija je po številu posilstev na sto tisoč prebivalcev šele na žalostnem 51. mestu, kar sedem mest za Slovenijo! Kot kažejo statistike, ki so jih uporabljali tudi slovenski mediji, so Indijke precej varnejše pred napadalci kakor Slovenke. In statistike nikoli ne lažejo, kajne? A pozor, Slovenke uživajo naravnost blaženo varnost v primerjavi s Švedinjami, katerih država se lahko pohvali s kar 63 posilstvi na sto tisoč prebivalcev, s čimer se uvršča na tretje mesto na svetu. Toda če hočete kaj več izvedeti o razmerah na Švedskem, boste hitro odkrili, da se je tam o posilstvih pisalo le, kadar je bil osumljenec muslimanski priseljenec ali pa Julian Assange. Evropejci se precej raje pogovarjamo o posilstvih v tretjem svetu.

Slabo tolmačenje tuje realnosti bi morda še lahko oprostili, ko ne bi istih metod uporabljali tudi doma.

Človek lahko očitno prebere vse članke na neko temo, pa o njej še vedno ne izve nič. Najslabše je poročanje, kadar se združita senzacionalizem in statistika. Vzete iz konteksta nam številke lahko narišejo zelo zavajajočo resnico. Kaj nam dejansko pove statistični podatek, da je v Indiji ženska posiljena vsakih 22 minut? Bolj kot kaj drugega, podatek priča o velikosti te države. Če je prebivalcev 1.210.000.000 (več kot v Evropi in ZDA skupaj), se vsakih 22 minut zgodi marsikaj. Kaj nam pove podatek, da je Švedska tretja na svetu po pogostosti posilstev? Predvsem to, da ima glede tega izjemno stroge zakone in visoko ozaveščenost, saj drugače kot v manj ozaveščenih državah ženske tam pogosteje prijavijo napadalce. Kaj nam v luči tega sporoča podvojeno število prijavljenih posilstev v Indiji v zadnjih 20 letih? Predvsem to, da se Indijci vse bolj zavedajo resnosti tega problema in da se vse več žensk odloča poiskati pomoč. O tem pričajo tudi množični protesti po delhijskem incidentu. Toda mi nismo razumeli sporočila protestov niti kot upor mladih Indijcev proti neučinkoviti policiji in zastarelim zakonom niti kot zahtevo Indijk po enakopravnosti. Namesto da bi v odzivu javnosti prepoznali glas napredka, smo se le naslajali ob njihovi zaostalosti. Se smemo čuditi, kadar tuji mediji podobno obravnavajo naša družbena prizadevanja?

Slabo tolmačenje tuje realnosti bi morda še lahko oprostili, ko ne bi istih metod uporabljali tudi doma. Ko je po Sloveniji zadonela šokantna novica, da smo prvi na svetovni lestvici korupcije, smo o dejanskem pomenu tega podatka izvedeli zelo malo. Predstavljen nam je bil kot šokantno dejstvo in kot takega smo ga sprejeli. Z enako lahkoto bi nam prodali, da smo prvi posiljevalci na svetu. V resnici nam podatek in odzivi nanj sporočajo nekaj povsem drugega: dobro se zavedamo svoje korupcije in se poskušamo resno spopasti z njo. A kaj ko imamo tako lene novinarje in prebivalstvo, ki premalo potuje, da bi znalo večkrat podvomiti o njihovi razlagi sveta. V Sloveniji namreč vsakih 22 minut bralca posilijo z novim zavajajočim člankom.