»Ah, saj so samo lutke«

Komaj deset centimetrov veliki moški figurici iz mavca, ena z udrtimi lici in v svilnatem rdečem plaščku, druga v klasicistični gosposki opravi, imata toga, zaskrbljena izraza, postavljeni pa sta v njunim proporcem primerno veliki in podrobno izrezljani sobani, z miniaturnimi slikarskimi porteti aristokratov na steni in velikimi okni, ki ob strani v sobo spuščajo svetlobo.

To ni kakšna starinska meščanska hišica za punčke, figurici sta pravzaprav miniaturni marioneti, rekonstruirani razstavljeni prizor pa del prve uradno dokumentirane lutkovne predstave pri nas – Mrtveca v rdečem plašču, ki ga je iz italijanske komedije v slovenščino leta 1910 priredil naš prvi lutkovni mojster Milan Klemenčič, pozneje tudi ustanovitelj in umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Miniaturno komorno lutkovno predstavo o mrtvaku, ki gospoda prosi, če bi mu upal obriti brado, je Klemenčič za izbrance še največkrat izvajal kar pri sebi doma, zdaj pa je postala prva postojanka na osupljivo bogati razstavni zbirki več kot dvestotih lutk iz zgodovine slovenske lutkovne umetnosti. Pod vodstvom Mini teatra in Društva slovenskih lutkovnih umetnikov ter s pomočjo drugih kulturnih ustanov, predvsem arhiva Lutkovnega gledališča Ljubljana, sta jo zasnovala zakonca Edi Majaron in Agata Freyer, on lutkovni režiser in pedagog, ona lutkovna oblikovalka. Lutk nista zbrala zaradi nostalgije ali navdušenja nad igračasto ljubkostjo lutkovnih podob, temveč sta se predvsem poklonila temu pogosto po krivici zapostavljenemu umetniškemu izrazu. Je pa podcenjujoče lahkotna obravnava te zvrsti kot posledica predalčkanja lutkarstva v »kulturo za otroke« včasih tudi prednost.

Lutke lahko vzamemo manj zares. Z njimi lahko povemo več in pogosto so se tako izognile cenzuram, saj so ljudje, kot ocenjuje Majaron, povečini zamahnili z roko, češ, »ah, saj so samo lutke«. Tako so po svetu, pa tudi pri nas služile kot orodje za družbeno kritiko, po drugi strani pa nastopale tudi v službi politične propagande. O tem na primer pričajo lutke med drugo vojno predstavljene partizanske lutkovne predstave Jurček in trije razbojniki, v kateri se pogumni partizanček bori proti okupatorjem.

Razstavljene lutke so v prvi vrsti predvsem poklon našim velikim lutkarskim umetnikom. Poleg že omenjenega pionirja Klemenčiča še Jožetu Pengovu in neštetim oblikovalcem. Večino laičnih obiskovalcev bodo najbrž vseeno spomnile zlasti na znane pripovedke in priljubljene pravljične like, s katerimi so odraščali. Med drugim na Mojco Pokrajculjo, Ostržka, Obutega mačka, zgodnjo verzijo Vidkove srajčice, Sneguljčico in od sodobnejših Sovico Oko. Spustili so verjetno najznamenitejše od vseh – Sapramiško, Žogico Marogico in Zvezdico Zaspanko, a razlog je preprost: vse te predstave v gledališču še vedno igrajo.

Lutke so odsev časa, v katerem so nastale, in pri kronološko zastavljenem obisku po razstavi postaja vse bolj jasno, da so sčasoma večinoma manj posnemale resničnostne podobe in postajale bolj karikirane, disproporcionalne umetnine. Tudi živali so se spreminjale. Če so volk, zajec in lisica v povojni Mojci Pokrajculji še realistične odslikave na štirih tacah, je sovja družina Makarovičeve v Sovici Oki iz sedemdesetih že risankasto okrogla bombažna druščina prijaznih obrazov in barv. To v nekaterih primerih morda odslikava tudi spremenjeno dojemanje otroštva kot posebnega življenjskega obdobja, ki mora temeljiti predvsem na prijetnosti.

Majaron optimistično zavrača dvome o morebiti zmanjšani kulturni vlogi lutk pri sodobnih digitalno stimuliranih otrocih, a sam je kajpada lutkovni eklektik, ki v lutkah vidi več kot zgolj kulturno zabavo za otroke. Marionete spoštuje kot samostojna telesca v službi umetnosti, poslanstvo lutkarjev pa vidi predvsem v »božji« strežnosti lutkam. »Lutka mora ostati pomembna, lutkar ji mora zaupati,« razmišlja Majaron, ki se mu zdijo sodobne težnje po večji dinamičnosti predstav vprašljive. »Igralcu ni treba premetavati lutke po odru, lutka zmore tudi brez tega. To je poniževanje lutke. Lutke na vrvicah in na palicah so sposobne marsikaj narediti. Če igralci to naredijo namesto njih, je to po liniji najmanjšega odpora.«

Razstava nas od Klemenčičevih mini marionet postopoma pripelje tudi denimo do več kot dvometrskih maskot, v katere se lutkar cel skrije, na primer v predstavi o Povodnem možu. Tudi velikost lutk ima svojo moč, a kot meni Majaron, je miniaturna intimna komorna predstava včasih močnejša, saj je brez utehe, ki jo daje množica v velikih dvoranah, njeno sporočilo lahko bolj osebno.

Prav zato se zdi tako zanimiv Klemenčičev miniaturni Doktor Faust iz leta 1938, ki so nekajkrat uprizorili tudi v sodobnem času in še vedno ostaja aktualen: poskusi posameznika, da bi s svojo izjemnostjo odstopal od povprečja še danes večinoma propadejo, četudi nam takšno vedenje po novem zapovedujejo.

Razstava:
100 let slovenske lutkovne umetnosti
Kje: pritličje Slovenskega narodnega muzeja, Ljubljana
Kdaj: do 8. junija 2014