Barbara Zemljič, filmska in TV-režiserka

Bi se končalo kako drugače, če ne bi sedla v tisti avto in pristala na Krasu? Ko ji je po letih pedenanja družine od spredaj in zadaj, po letih, ko je mož sploh ni več šljivil, prekipelo, da to pa ja ne more biti vse, kar jo še čaka v življenju ... ni mogla več reči ne. Potrebovala je rešilno bilko, emancipacijo, opomnik, da še živi. Da je še ženska.

Vse je postavila na kocko. Potem pa se je vse sesulo na prafaktorje; tip, s katerim je varala moža, je bil kreten, mož je odšel, hčerka se je odtujila, nazadnje je tako zabredla, da je izgubila še službo. Strmoglavljenje je bilo kapitalno. A se je pobrala. Močnejša, bolj samostojna.

Takšna je zgodba njene Vere. Štiridesetletnice, ki ji je življenje pred desetletjem vdihnila pisateljica Desa Muck v bestselerju Panika, sama pa jo je nato preoblikovala v filmski lik, najprej kot scenaristka in nato še kot režiserka. Glavno vlogo je pisala izključno za Janjo Majzelj, ki se je sprva upirala, a še dobro, da je bila tako vztrajna, saj celovečerec zdaj žanje pozitivne odzive pri kritikih in občinstvu. Na Festivalu slovenskega filma je dobil posebno omembo, ker je postavil nove meje »z oblikovanjem pronicljive in inteligentne zabave za širšo publiko«.

Po žanru so ji sicer veliko bližje drame, sploh tiste, ki od ustvarjalca terjajo dobro poznavanje njej tako zelo ljube psihologije; to nam je dala vedeti že s svojim večkrat nagrajenim diplomskim kratkim filmom Lasje. A ko ji je TV Slovenija ponudila priložnost, da zanjo posname televizijski celovečerni film v bolj komični maniri, ki bi se lahko prebil celo v kino, te seveda ni izpustila iz rok. Seveda ne! Je pa ostala zvesta sama sebi, iz predloge ni ustvarila ravno romantične komedije, temveč dramo s humornimi primesmi.

Če bi se stvari pred poldrugim desetletjem zasukale malce drugače, bi jo danes najverjetneje poznali kot igralko, tako kot njeno starejšo sestro Pio. Obe sta na odru prvič stali že v osnovni šoli v Slovenj Gradcu. Sama je takrat tudi ogromno brala ter pisala pesmi, zgodbe in eseje, a le v predstavah, kjer se je lahko prelevila v kogarkoli, je zmogla na polno sprostiti svojo kreativnost. Tako ne preseneča, da je, ko je pri šestnajstih odkrila Gledališko in lutkovno šolo v Ljubljani (GILŠ), od staršev dobesedno izsilila vpis, si šolnino plačala z Zoisovo štipendijo ter potem tri leta krmarila med domačo gimnazijo in prestolnico, kjer je spoznavala vse plasti odrskega ustvarjanja. Imeli so ogromno produkcij, gostovali so tudi na tujem.

Seveda je po tej izjemni izkušnji razmišljala o študiju igre, a vpisala se je na filozofijo. Ta ji je s svojim celovitim razumevanjem sveta pomagala doumeti, da tudi pri ustvarjanju potrebuje podoben pristop, in takrat se ji je posvetilo, da jo bolj kot v igro pravzaprav vleče v režijo. Tako je začela vzporedno krmariti med dvema zahtevnima študijema, zanimivo pa je, da se ni odločila za gledališko režijo – po naključju je prav takrat začela skrbeti za goste pri nacionalkini oddaji Studio City, tam je premagala strah pred tehniko ... in tako pristala na študiju filmske in televizijske režije.

Čeprav jo še vedno mikajo tudi predstave, je danes globoko v televizijskih in filmskih vodah. Še študij filozofije je končala z diplomo o zlu v von Trierjevem filmu Dogville. Kot režiserka je podpisana pod malo morje oddaj na TV Slovenija, od Boba leta do Studia City, od Osmega dne do Sobotnega popoldneva, lotila se je velikih prenosov, koncertov, pa številnih dokumentarcev. Medtem se je izobraževala tudi v scenaristiki, največ na tujem, in med drugim soustvarila scenarij za celovečerec Kruha in iger, ki ga je režiral njen partner Klemen Dvornik. Neprecenljive režiserske izkušnje pa je kot pomočnica Marka Naberšnika nabirala pri uspešnici Petelinji zajtrk.

Danes je ob Maji Weiss in Hanni A. W. Slak edina ženska, ki se v naši državi lahko pohvali z igranim dolgometražcem. Še predobro se zaveda, da na filmskem področju žal obstaja še kup drugih velikih težav, od prekarnosti kulturnih delavcev do skromnega proračuna za slovenski film. A naj jo samo kdo poskuša ustaviti. Trditve, da se kaj ne da, vedno ruši tako, da pokaže, da se da. Žara in idej pa ima še ogromno.