Marx, Engels, Lenin, bog in ... Iztok Sitar

Danes, 23. aprila, bo v Mestni knjižnici Kranj ob 19. uri stekel pogovor z enim izmed najvztrajnejših slovenskih avtorjev stripa Iztokom Sitarjem. Pogovor bo moderiral nič manj zagrizen stripoljub, stripar, filmolog in ilustrator Zoran Smiljanić, ki bo zbrane popeljal skozi opus Iztoka Sitarja, kontroverznega strip avtorja iz Poljanske doline, ki je sila raznovrsten in sega od začetnega avangardnega stripa Sperma in kri prek naključnemu bralcu prijaznih Bučmanovih, fantazijsko erotične Ženske, ki se ljubi z mačkom, družbenopolitičnih Črnih mož, belih kosti, mitske interpretacije Biblije v Zgodbi o Bogu, politične melodrame 4000, vse tja do konceptualnih Glav in najstniške sage Dnevnik Ane Tank. Več>>

Tih, vztrajen in trdoživ stripovski avtor Iztok Sitar je leta 1999 zasnoval stripovski cikel Svobodna Slovenija in ga otvoril z zbirko kratkih zgodb Črni možje, bele kosti, posvečeno Petru Kupljeniku, prvemu Slovencu, sežganemu na grmadi, in vsem drugim, ki jih je pobila katoliška cerkev. Sitar si je za moto angažiranega opusa izbral nasvet Frana Levstika mlajšim kolegom, naj pišejo tako, "da se bo Slovenec videl v knjigi kot v ogledalu", pri čemer je pač knjigo nadomestil s stripom. Gre za stripovski venec petdesetih tabel oziroma likov iz psihopatologije slovenske vsakdanjosti, ki svarijo, da pod svetilnikom Evrope nikoli ne bomo največji ali najmočnejši, lahko pa smo najbolj zajebani.

Iztok Sitar je namreč neomajni borec proti konzervativnosti, zaplankanosti in zatohlosti ter ob tem tudi avtor odmevne in zdavnaj razprodane Zgodovine slovenskega stripa 1927-2007. »Sicer pa sta bila strip in film že od rojstva večna tekmeca, ki pa vseeno nista mogla eden brez drugega in sta si ves čas izmenjevala (ali bolje rečeno kradla) ideje,« v uvodnem delu omenjene antologije piše Iztok Sitar. V razvitem svetu se je film marsičesa naučil od stripa (in obratno), v slovenskem mikrokozmosu pa stvari niso tako linearne. Podobnost med slovenskim stripom in slovenskim filmom je v tem, da sta v okviru najkomunikativnejših medijskih form pogosto skrajno nekomunikativna, kar se navzven manifestira tako, da avtorji slovenskih stripov in filmov svoje izdelke hvalijo neprimerno bolj kot publika (in kritika), za katero naj bi konec koncev ustvarjali. Razlika je v tem, da slovenski striparji to počnejo za svoj denar, domnevno genialnost slovenskih filmarjev pa neprostovoljno podpiramo vsi davkoplačevalci. In kdo bi bil primernejši za popis slovenske stripovske ustvarjalnosti od avtorja, ki si je upal zrisati neavtorizirano biografijo Boga in jo nato tudi izdati?

Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 na velikem formatu prinaša več kot 160 strani poljudnega stripovskega branja, več kot 200 ilustracij, več kot 80 stripovskih ustvarjalcev s podrobnimi stripografijami - ter naslovnico, ki je delo srbskega avtorja, kar naj bi reflektiralo nadnacionalnost publikacije in bržčas tudi to, da smo bili slovenski stripoljubci od pamtiveka odvisni od srbo(hrvaškega) založništva. Po abecedi knjiga pomeni striparje od Žige Aljaža do Mikija Živadinovića, kronološko pa stripe od Zamorčka Bu-ci-bu, prvega slovenskega stripa, ki je šel v nos Mussoliniju, do Strip Bumeranga, po tridesetih letih prve osrednje slovenske stripovske revije, ki na prostem časopisnem trgu že enajsti mesec bije krvavi boj za obstoj.

Skrajni čas je bil, da smo slovenski stripoljubi dobili tako knjigo. Čas je tudi, da bi dobili njen dopolnjen ponatis. Ampak kdo ve, ali bi jo sploh kdaj dobili, če bi se Iztokova ljubezen do slovenskega stripa omejila samo na ustvarjanje stripovskih tabel. V Zgodovini slovenskega stripa 1927-2007 najdemo tako rekoč vse, kar smo vedno želeli vedeti o slovenskem stripu, pa nismo imeli kje najti.