Viktor Pelevin: Sveta knjiga volkodlaka

Prelisičenje volkodlaka

Pelevinov Čapajev in Praznota je ortobudistični zgledni roman, ki se napaja pri fronti za takojšnjo osvoboditev vseh živih bitij pod vodstvom neustrašnega tulkuja in v povezavi z mitskima stripovskima osebama iz časov oktobra, ki sta se zrinili v naslov, lisicodlaka sukub, glavna v Sveti knjigi volkodlaka, pa je pognala v domišljiji taoističnih lovcev na demone. Lisičja prostitutka, ki z repom ponuja iluzijo erotike, da lahko med umišljenim mečkanjem in kar je tega klientom izpije del seksualnega čija, je v sodobni Moskvi nenavadna pojava. Mojstrica iluzije, zapeljiva kradljivka energije, ki daje taksistom lekcije iz narave trpljenja in – drugače od Šakjamunija – je brezčasna in anahrona. Nič čudnega, saj je stara več kot dva tisoč let. Oziroma toliko se sebe spomni za nazaj.

Vendar ni edina, ki uporablja magijske prakse, najbližje njeni veščini so visoki ruski varnostni oficirji s sposobnostjo spreminjanja v volkove. Našla ga je, ki bil ji je kos, bi lahko rekli za njeno stranko z vrha prenovljene KGB. S tem oficirjem preigrata nekaj zglednih zgodbic o naravi iluzije, torej o naravi realnosti. Pelevinu se pozna, da se ob pravoslavnem misticizmu in – tokrat izjemoma – nordijskih mitih znajde v budizmu, pozna se mu samostanska počitniška praksa, odmori med pisanjem v korejskih zenovskih samostanih. Knjiga o volkodlakih v tranzicijski Rusiji je posuta s precej radikalnim humorjem, ki si ne pomišlja izenačevati zaporniškega žargona s tistim portfeljskih vlagateljev, kadar gre za porivanje že česa, ne zamudi nobene, da ne bi razgalil kakšne splošno sprejete in zato nujno že prelahke in prekratke teorije, ki se dela, da je kaj več kot fikcija. Pa naj gre za psihoanalizo, ekonomijo ali katero drugo vedo, ki se jemlje preresno. Namesto tega je na delu okreten in zvijačen, lisičji um, ki le redko sreča enakovrednega mojstra, sicer pa o začaranosti z iluzijo meče bisere svinjam, no, volkodlakom, naključnim pasantom. Pelevin je duhovit, tokrat naslonjen na rusko tradicijo basni in pravljičarstvo v najširšem pomenu, verjetno tudi za stopnjo bolj hermetičen in alegoričen. Najbrž se ključ za branje skriva v tistem koanu iz Mumonkana o menihu, ki je moral preživeti nekaj sto življenj kot lisica, ker se ni zavedal, da ni nobene razlike med popolno determiniranostjo in popolno svobodo. Lisica se osvobodi, od nje ne ostane niti rep, kot pri biku iz iste zbirke; na koncu ni ničesar več, s čimer bi se lahko potegnila nazaj v močvirje bivanja. Pelevinovi rošiji in prefrigan zahodni bralec se lahko ob takšnih trditvah samo muzajo in zabavajo.