Igor Škafar - Ichisan, elektronski glasbenik, didžej in fotograf

Lani se mu je oglasil organizator nekega festivala na prostem v Philadelphii, navdušen nad njegovo muziko, podobno housu, le da je ta še bolj plesna ter navdihnjena z diskom 70. in zgodnjih 80. let. Če jo že predalčkamo, ji recimo nu-disco.

Američan pa ni želel le pohvaliti njegovega ustvarjanja, povabil ga je na festival oziroma na njegov uradni after, kjer bi nastopil ob izteku obeh festivalskih dni. Seveda je privolil in septembra lani odpotoval prek Atlantika.

Tam pa ga je dočakalo presenečenje. Šele na tistih prvih dveh špilih je namreč izvedel, da ima v Ameriki pravzaprav bazo sledilcev. Ne le, da poznajo njegove plošče in zmorejo napolniti klub, največji feni so pred leti z lovljenjem njegovih glasbenih miksov, ki jih je objavljal na spletni platformi za poslušanje glasbe Soundcloud in le zaradi pomanjkanja prostora sproti brisal, zakuhali celo pravi kult.

Februarja letos se je tako vrnil v ZDA in se odpravil na prvo daljšo turnejo po tej državi, ki šele zadnja leta zares odkriva elektroniko, tudi slovensko, doslej zlasti po zaslugi Umeka in Gramatika. V dveh mesecih je skupaj z drugimi glasbeniki, varovanci istega menedžerja, s kombijem prevozili vso Vzhodno obalo in med drugim so nastopili v Bostonu, Washingtonu in New Yorku, pa v kontinentalnem Denverju. Dvorane so bile polne, odziv odličen. Ponekod so se želeli fani celo na vsak način fotografirati z njim.

Vse to je bil zanj precejšen šok. Vendarle je muzičar, ki z vidika majhne Slovenije ustvarja povsem nišno glasbo. A prav zato se je že ves čas, odkar si je pred desetletjem nadel ime Ichisan in se vrgel v elektroniko, zavedal, da mu preboj lahko uspe le v tujini. Prvenec je navsezadnje izdal tako, da ga je tuja založba opazila na MySpaceu. Tudi vse naslednje plošče je izdal na tujem, vključno z najodmevnejšo Jugotempo, ustvarjeno v tandemu z Juretom Plestenjakom - Nakovo.

Že od nekdaj ga je vleklo v glasbo, čeprav najprej v funk, sploh zaradi Red Hot Chili Peppers. Kot mulc je igral kitaro in bas v nekaj tovrstnih bendih, potem ko je spoznal fotografa Diega Andrésa Gómeza in začel delati v njegovem fotografskem ateljeju Manjana, pa se je ob izjemnem mentorju tako navdušil nad fotografijo, da je inštrument prodal in si z izkupičkom kupil prvi fotoaparat. Tudi zato, ker so takrat, konec 90. let, tik pred prihodom digitalcev, prav tam svoje filme razvijali Diegovi nekdanji sodelavci – fotoreporterji z Mladine. Njihovo dinamično delo ga je spodbudilo, tako zelo, da je sčasoma vskočil namesto katerega od njih, nazadnje pa tudi sam postal član Mladinine ekipe.

Iz fotoreporterskih let se najbolj spomni kulturnih dogodkov, ki sta jih pokrivala skupaj z Jašo Kramaršičem - Kacinom. Prav na njunih številnih delovnih pohodih je namreč vzljubil elektroniko, še zlasti tisto, ki se mu je zdela najbližje funku. Ko je prvič slišal Bjørna Torskeja, se je že naslednje jutro tudi sam lotil ustvarjanja podobne glasbe. In ko je Torske naslednjič obiskal Ljubljano, mu je v roke lahko že stisnil svojo prvo ploščo. Norvežan je enega od komadov potem javno razglasil za enega najzanimivejših tisti čas, čeprav plošča sploh še ni izšla. Pozneje je naredil tudi njegov remix.

Doma se je medtem preizkušal v oglaševanju, fotografiral je glasbenike in eden najbolj ikoničnih portretov je gotovo fotografija skupine Laibach, ki igra šah na zasneženem Vršiču. A ves ta čas je ohranil vez tudi z Mladino, in sicer skozi rubriko Ulica, ki jo najdete na hrbtni strani tega prispevka. V njej že štirinajsto leto portretira ljudi, ki na ulici pritegnejo pogled – s svojim slogom, oblačili, pričesko, držo. Začel je, še preden je beleženje modnih utrinkov z ulice postalo trend, medtem fotografiranje na film zamenjal z digitalcem, močne barve z naravnimi. S fotografijami je sodeloval tudi na številnih razstavah, samostojnih in skupinskih.

Doslej je v rubriki Ulica v objektiv ujel že okrog 600 večinoma mladih ljudi. Mnogi so medtem zrasli v uspešne oblikovalce, likovne umetnike, glasbenike. Njihovi portreti tako niso le dokument tega, kako se je skozi leta spreminjal naš slog, temveč tudi portret neke generacije mladih kreativcev. In del te generacije je navsezadnje tudi sam. Zdaj ga čaka druga obsežna ameriška turneja.