9. 5. 2014 | Mladina 19 | Kultura
Glas mi izriše nov obraz
Nova plošča Irene Tomažin, ki prepleta glasove preteklosti in sedanjosti
Irena Tomažin
© Katarina Juvančič
Njena glasba je telesna. Njen zvok ni vedno kultiviran. Govori. Poje. Kriči. Se izkašljuje. Sika. Šumi. Šelesti. Vse to je slišati tudi na plošči plesalke, koreografinje in pevke Irene Tomažin Taste od Silence, ki je dostopna na spletu, v omejeni nakladi sto kosov pa tudi kot ročno vezan fizičen izvod.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 5. 2014 | Mladina 19 | Kultura
Irena Tomažin
© Katarina Juvančič
Njena glasba je telesna. Njen zvok ni vedno kultiviran. Govori. Poje. Kriči. Se izkašljuje. Sika. Šumi. Šelesti. Vse to je slišati tudi na plošči plesalke, koreografinje in pevke Irene Tomažin Taste od Silence, ki je dostopna na spletu, v omejeni nakladi sto kosov pa tudi kot ročno vezan fizičen izvod.
Pred devetimi leti je svoje raziskovalno orodje, svoj glas, ki ga vse od takrat ne more več utišati, našla v avtorski predstavi Kaprica. Takrat jo je navdihnila serija satirično kritičnih jedkanic Los Caprichos Francisca de Goye, ob gledanju katerih si je skušala predstavljati, kakšen glas bi lahko imele te groteskne podobe.
V njenih delih, v katerih se prepletajo glasi preteklosti in sedanjosti, je glas vedno neločljivo povezan z gibom. Vedno ju zmeša, preplete. »Pot glasu je bila zame pot samospoznavanja, začela sem se poslušati in na neki način sem s tem, ko sem osvobajala glas, osvobajala tudi uho,« pravi Tomažinova, ki svoje telo tudi sicer obravnava kot celoto. Vsak glas, ki ga izvabimo iz sebe, drugače oblikuje naše telo. Z glasom, z vzdihom in izdihom si kot plesalka pomaga, da si zapomni potek gibov. Ker ima telo živ spomin, ji gibi pomagajo, da si zapomni tudi melodijo pesmi, ki jih izvaja. Vživlja se v glasove in jih prevaja v odrski jezik.
Tako je bilo tudi na njeni prvi samostojni plošči izpred dveh let, solističnem projektu iT za glas in diktafone, s katerim je ustvarila ploščo Crying Games, ki so jo že ob izdaji razglasili za eno najzanimivejših domačih plošč po mnenju glasbenih kritikov. Na njej med drugim najdemo avtorsko pesem Jablana, za katero bi lahko rekli, da je ljudska pesem, saj v njej slišimo tradicijo starodavnih ljudskih napevov.
Plošča Taste of Silence
© Arhiv založbe Kamizdat
Tomažinovo težko uvrstimo samo v en sam žanr. V preteklosti je sodelovala pri Bast Kolektivu. Z Aldom Ivančičem, producentom obeh svojih plošč, trenutno sodeluje tudi pri Borghesii, ki se junija po dolgem premoru vrača s ploščo z novim materialom, zaradi česar se zdaj intenzivno pripravljajo na žive nastope. V zadnjih letih sodeluje tudi s Tomažem Gromom, enim vodilnih predstavnikov slovenske eksperimentalne glasbene scene, pa s tujimi glasbeniki. Z avstrijskim elektrofonikom Christofom Kurzmannom je lani izdala ploščo za domačo založbo L’innomable. Vse to ji prinaša različne izkušnje, kreativne dialoge, ki jo osvobajajo. Z nemškim ustvarjalcem Tinom Sehgalom so na zadnji, trinajsti Documenti, enem največjih mednarodnih dogodkov sodobne umetnosti, v okviru dela This Variation celih sto dni po pet ur na dan preživeli v temi ter pri tem plesali in z glasovi ustvarjali ritme in melodije. Ta ekstremna in nezamenljiva izkušnja ji je prinesla spoznanje o brezmejnosti telesa.
O tem priča tudi njen plesno-vokalni projekt Okus tišine vedno odmeva, v katerem se je Tomažinova poglabljala v stanja, ki jih glas skozi izročilo petja ljudskih pesmi vpisuje v zgodovinski in obenem osebni spomin. Prav glasove in gibe iz te predstave je zdaj prenesla na ličen nosilec zvoka Taste of Silence, izdan pri domači založbi Kamizdat, in tako nadgradila ideje, ki jih je pred dvema letoma razvila že v predstavi, pri kateri se je prvič srečala z ljudskim izročilom.
Plošča vsebuje deset skladb, med drugim tudi dve ruski in eno ukrajinsko ljudsko pesem, ki so jo močno nagovorile. Vsebuje pa tudi nekaj eksperimentov z glasom in besedili iz predstave. Z enim od njih, naslovljenim Siren 1, se plošča tudi začne: »Glas mi izriše nov obraz, izkleše novo telo. So trenutki, ko glas ni več moj, le nekako se vali iz mene.« Sirene se potem na plošči pojavijo še večkrat, saj jo ta mitološka bitja, deklice, ki s petjem zapeljejo človeka in ga hkrati pogubljajo, tako kot mnoge druge pred njo, intrigirajo. Morda tudi zato, ker je tudi sama nekakšna sirena – Irena Sirena, kot si kdaj pravi v šali.
Izdaji plošče bodo zdaj sledili koncertni nastopi, s katerimi pa ne bo poustvarjala predstave, temveč nas čaka nekaj povsem drugega, nastopala bo brez scenskih elementov in fizičnih gibalnih vložkov, ki smo jim priča v predstavi.
Njen najnovejši projekt pa spremlja še izid knjige Srečevanja glasov, ki ob njenem obsega še prispevke Ljobe Jenče, Damirja Imamovića in Katarine Juvančič, ter intervjuje, ki jih je sama opravila z Boštjanom Naratom, Bogdano Herman, Svetlano Spajić in Natalko Polovinko. In ravno srečevanje z ljudmi, ki o glasbi in svetu razmišljajo zdravo, ki imajo znanje in veselje do raziskovanja tradicije in prisluškovanja različnim glasovom, je nekaj, čemur želi slediti tudi v prihodnje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.