Za seksualne sladokusce

Obalne galerije, skupek galerij v Kopru, Piranu, Portorožu in Benetkah, je osemintrideset let dobro vodil umetnik Toni Biloslav, v začetku lanskega leta pa je direktorovanje prevzela Lilijana Stepančič, nekdaj uspešna direktorica Mednarodnega grafičnega centra v Ljubljani. Premalo časa je minilo, da bi bilo mogoče razbrati, v katero smer bodo galerije, ki so se v 80. in zgodnjih 90. letih po relevantnosti kosale celo z ljubljansko Moderno galerijo, zajadrale z novo direktorico. Želijo si velikih mednarodnih zvezd, za katere ni sredstev, a zdi se, da je javnost mogoče privabiti tudi drugače.

Ena takšnih vab je skupinska razstava Slast z žgečkljivo temo seksualnosti, ki pa hkrati ne pristaja na spektakel, ki navadno spremlja dogodke s sorodnimi tematikami. Kurirala jo je kar direktorica sama, na njej pa združila znane slovenske umetnike različnih generacij, ki so erogeno telo raziskovali v zadnjih desetletjih.

Razstava risbe v razširjenem pomenu je premišljena, zanimiva za laike in strokovnjake, gotovo pa bo pomenila tudi enega od virov za nadaljnje raziskovanje seksualnosti v slovenski likovni umetnosti. O golem telesu je doslej najvidneje pričala ljubljanska tridejanka Leva Menašeja, razstava Akt na Slovenskem. Tokratna razstava je mnogo manjša in namesto v akt usmerjena na erogeno telo, s tem pa še bolj eksplicitna, intimna in zanimiva.

Postavitev je sicer popolnoma tradicionalna, podobe erogenega telesa, ki jih je ustvarilo enajst raznolikih slikarjev, kiparjev in striparjev, so varno razstavljene pod stekli, ujete v okvirje in prilepljene na stene. A prav dolgočasnost postavitve poudarja razstavljene podobe. Na stopnišču, podobno kot ob prvi postavitvi te umetnine v alternativnejših osemdesetih, v gledalca denimo zatuli velika grafiti slika iz fotokopij na standardnih A4-listih, ki jo je naredil najstarejši član skupine Irwin, Dušan Mandić. Podoba štirih razgretih golih mladcev danes spomni tako na forme visoke umetnosti kakor tudi na podobe z roba, kjer so takrat še domovali strip, fotokopija in razvijajoča se scena Neue Slowenische Kunst. Je podoba, ki provocira, razgali, dela vidno. Že od svojega nastanka se zaveda, da je marsikdo ne bo sprejel gladko, in na to je pripravljena.

Mandić pravi, da je njegovo delo Meje kontrole št. 4 še danes ekscesno na ravni forme in vsebine: »Risba je narejena, za tisti čas in prostor, z novo kseroksno tehnologijo in je sestavljena iz 55 listov papirja formata A3, kar je v tistem času pomenilo zelo velik format za grafiko, predvsem v razmerju do grafik Ljubljanske grafične šole. Na ravni vsebine je šlo za novo dikcijo upora in promocijo novih civilnodružbenih gibanj, predvsem gejevske kulture. Leta 1984 sem bil v iniciativnem odboru Magnusa, prvega gejevskega festivala v vzhodni Evropi, za katerega sem grafično oblikoval Škucovo revijo Viks z naslovom Homoseksualnost in kultura, plakat in vabilo.« In tako je nastalo delo, ki bi ga lahko označili za ikonično podobo manifestativnega izraza seksualnosti v slovenski umetnosti osemdesetih let.

Njegov protipol so intimne frivolne risbe in grafike kakovostne in priljubljene slovenske slikarke Metke Krašovec, ki je v času, ko je Mandić deloval v okvirih ljubljanske alternativne scene, vzpostavljala popolnoma drugačen odnos do sveta. Ko je naredila risbo Keeeping your socks on s prav tako homoerotično vsebino, se je kot umetnica odvrnila od političnega, da bi, kot je leta 1983 povedala za Dnevnik, »umetnosti odprla svojo dušo, da umetnost postane prostor osvobajanja in svobode«. »Razumela sem, da ustvarjalnost ne sme slediti vsakodnevni politizaciji; sodobno življenje je v svoji ideološki dogmatičnosti neke vrste kastracija,« je dodala. Kljub temu so na podlagi risb nastale grafike, morda tudi zato, predvideva kuratorica razstave, ker je obstajal krog kupcev z željo po delih s homoerotično tematiko.

Krašovčeva takratno serijo del, na katerih so podobe nagih mladcev, ki se v rdečih nogavicah privijajo drug k drugemu, vidi predvsem kot posledico potovanj v New York v obdobju, ko je bila evforija pred aidsom med homoseksualnimi moškimi na vrhuncu. »Na to sem se odzvala s humorjem. Andreju Medvedu so bile risbe všeč in izdal je mapo desetih del. Sama sem v Londonu tudi natisnila deset risb, od katerih sta bili le dve s to tematiko. Predvsem pa sem se zelo zabavala,« se spominja.

Obe risbi in oba načina spopadanja z realnostjo, prvi z glasnim manifestom iskanja mesta v družbi, drugi z odmikom v svet, kjer je homoseksualnost formalno bolj povezana s staro Grčijo in doživljanjem newyorške realnosti, kot s koncerti skupin Laibach in Borghesia, opozarjata, da seksualnost presega meje visokega in nizkega, estetskega in političnega, domačega in tujega. Prisotna in vsrkana je v vsako poro naše družbe, ki pa se s tem dejstvom javno le težko sooča, saj jo pred tem že tisočletja »varuje« katoliška vzgoja.

Prav zato ne preseneča, da je večina gradiva na razstavi tokrat javno predstavljena prvič. Stepančičeva svoj izbor zagovarja z »vznemirljivostjo del ter neposrednim in svobodnim upodabljanjem spolnih odnosov ali erogenih delov človeškega telesa, ki se razlikuje od standardnega akademskega akta«. Pohvalno je, da je združila erotične in homoerotične podobe v nedeljivo celoto mesene subjektivnosti, ki nima nič opraviti z industrijsko pornografijo, v kateri vladajo zagoreli, porjaveli in posvetljeni roboti, na katere sicer namigujejo forme stripa Marka Kocipra. A ta se porno industriji bolj posmiha v alter maniri, kot da bi vanjo verjel.

Razstava tudi sicer dobro pokaže, da je seksualnost najvznemirljivejša, ko gre čez rob. Takšna je denimo, ko si jo na stara leta dovolita dve starosti slovenske likovne umetnosti, Drago Tršar in France Mihelič, ki jima ni več mar za zadržke in ovire zapetega sveta umetnosti. Takšna je, ko jo izbira preprosta izraznost Saše Bezjak, vlažna, razgreta, polna tekočin in barv. Lahko je frivolna kot pri Kaji Avberšek, humorna kot v stripu Izarja Lunačka ali pa zelo jasna in direktna kot takrat, ko nam Andrej Brumen Čop pokaže javnosti doslej neznano delo iz leta 1989, v katerem je tehnologija aktivni del seksualnega akta – fotokopiral je namreč podobo prsta v riti. Gre za očitno udejanjanje skrivnih fantazij, ki jih mnogi ne uresničijo, saj se bojijo menda zamegljenih možganov, kakršne povzroča slast. A kot pravi odlično besedilo kustosinje, ki spremlja razstavo, je slast prava, ko se cedi in stoka, ko zažgečka: »Si predstavljate profesorice in profesorje, pred katerimi je poln razred mladih erotičnih teles? Razstavljena dela v Galeriji Loža pulzirajo kot mlada dekleta. Razstava je kot naelektreni razred. Vabi poglede in hkrati ostri misli.«

Besedilo Stepančičeve v žgečkljivosti skorajda premaga razstavljena dela, glede tega se z njim poleg Brumna Čopa najbolj kosa Drago Tršar, morda še Saša Bezjak. Mandić je močan v kontekstu in inovaciji, tudi s podobo prepriča, prav tako Krašovčeva. Lunaček in Kociper sta odlična, a zdi se, da strip seksualnost posreduje na svojstven, čustveno manj vpleten način.

Ključno sporočilo razstave Slast pa je, da je slovenska umetnost prepredena s podobami erogenega telesa, ne glede na usmeritev, prepričanje ali način izražanja. In daje nam jasno vedeti, da seksualnost v domeni vidnega vendarle ni le plen kulturnih industrij, ki jo spreminjajo v produkt, ampak obstaja tudi tam, kjer se življenja ne konzumira, temveč se živi.

Likovna razstava:
Slast – erogeno telo med estetiko in manifestacijo
Kje: Galerija Loža, Koper
Kdaj: do 31. julija 2014