Ko spektaklu zabrusiš NE!

V triinpolmilijonskem mestu Izmir, ki velja za najbolj liberalno urbano središče v Turčiji, vse od marca poteka eden od mednarodnih trienalov sodobne umetnosti. Letos ima naslov Dovolj je! in za nas je še posebno zanimiv zaradi čisto premalo znanega dejstva, da ga je zasnovala slovenska kustosinja in predavateljica Saša Nabergoj, ki v Ljubljani že 15 let vodi edino relevantno šolo za kustose vizualne umetnosti.

Port Izmir 3 pripravlja organizacija K2, ki se je leta 2011 povezala s slovenskim zavodom SCCA-Ljubljana in izmirskemu občinstvu od takrat s predavanji, delavnicami, predstavitvami in rezidenčnimi programi širi uvid v vizualne prakse na Slovenskem. Leta 2012 pa se je sodelovanje nadgradilo v povabilo Nabergojevi, da pripravi njihovo najodmevnejšo prireditev, izmirski trienale sodobne umetnosti.

Nabergojeva se kot kustosinja posveča raziskovanju »robnih« praks vizualne umetnosti, zato tudi tokrat ni ponudila kakšnega spektakla. S tem se je uspešno izognila pastem, v katere se kuratorji navadno zapletejo pri organizaciji večjih umetnostnih prireditev. Te običajno temeljijo na začasnem vdoru mednarodne scene v lokalni prostor, a le redko jim uspe med tujim in lokalnim stkati trajne povezave. To smo v Ljubljani lahko začutili davnega leta 2000, ob tretjem evropskem bienalu sodobne umetnosti Manifesta.

Nabergojeva je torej izbrala drugačno taktiko. Namesto da bi vso pozornost usmerila v razstavo vabljenih umetnikov, je vzpostavila projekt Delo na terenu, v okviru katerega sta se v petih skupinah združili lokalna in mednarodna angažirana stroka s področij umetnosti, urbane zgodovine, oceanografije, filozofije, sociologije, oblikovanja in arhitekture. Že mesece pred slavnostno otvoritvijo so začeli bogatiti mestno tkivo. Nekateri z urbanim vrtnarjenjem, drugi z raziskovanjem morja z vsemi čutili, s preizkušanjem raznolikih načinov umetnostnega izobraževanja, počasnim oblikovanjem (ki sledi človeškemu biološkemu času in ne hitrosti kapitala), z opozarjanjem na uničujoče spremembe v eni zadnjih zelenih sosesk v mestu in, končno, z umetniško revitalizacijo propadajočega mestnega predela Kemeralti.

Umetnost tako ni vdrla v urbani prostor, ampak je z njim vzpostavila trajnejši kontakt prek delavnic, razstav na prostem, predavanj in nazadnje tudi Arhivske razstave, na kateri so se občinstvu prvič združeno predstavili vsi akterji projekta Delo na terenu. Med njimi sta bila tudi slovenski oblikovalski kolektiv OLOOP in novomedijska umetnica Robertina Šebjanič, ki na podlagi teh povezovanj že razvijata nove projekte.

Nabergojeva je sicer pripravila tudi »tradicionalno« kurirano razstavo, kjer je na ogled 64 umetniških del 23 avtorjev. A tudi na njej umetnin ni želela obravnavati kot dragulje, ki zablestijo na trienalni kroni. Namesto zvenečih umetniških imen je povabila umetnike od Rovinjskega sela do Oaxace in od Helsinkov do Rochestra, katerih dela temeljijo na raziskovanju ter nastajajo posebej za izbrane lokacije in kontekste. Za prav vse je značilna »visoka stopnja senzibilnosti do lokalnih (in v njihovi univerzalnosti globalnih) problemov, ki jih preizprašuje tudi koncept trienala. Celota«, pravi Saša Nabergoj, »pa postavlja v ospredje angažirane umetniške prakse, ki izstopajo iz ’slonokoščenega stolpa umetnosti’«.

Takšna je nedvomno praksa staroste performansa Ulaya, ki je v zadnjih letih dom našel v Ljubljani. V Izmirju je pokazal eno svojih zgodnjih del – dokumentarni videoposnetek akcije There is a Criminal Touch to Art (1976), v kateri je iz berlinske narodne galerije ugrabil znamenito sliko Revni pesnik Carla Spitzwega in jo prenesel v stanovanje turških emigrantov ter jo tam razstavil. Dopolnil ga je z novim projektom in s svojo navzočnostjo spodbudil lokalno sceno, ki je, po besedah Nabergojeve, »aktivno in kreativno udeležena v bitki proti turškemu predsedniku vlade Erdoganu«. Na razstavi sodelujeta še dva Slovenca, umetnika Damijan Kracina in Tomaž Furlan.

Trienale Dovolj je! tisoče kilometrov od Ljubljane govori zgodbo dialoga, povezovanja in sodelovanja, ki jih Nabergojeva že leta dejavno zagovarja tudi v lokalnem okolju. In zdi se, da ji je v Izmirju, »mestu s skoraj neobstoječo sceno sodobne umetnosti in posledično pomanjkljivimi strategijami za njeno raziskovanje«, začasno le uspelo ustvariti občutje občestva. Torej tisto, česar tako kronično manjka precej bolje razviti, a žal močno segregirani sceni sodobne vizualne umetnosti na Slovenskem.