Janja Vidmar, Boris Grivić: Tretja možnost

Nedotakljivi?

Roman za odrasle – kar je poudarjeno, ker je Vidmarjeva sicer znana predvsem kot mladinska prozaistka – se ukvarja s srebreniškim genocidom. Bolj kot tehnologija ga zanimajo posledice, predvsem za legitimnost mednarodnih mirovnih operacij, tega papirnatega tigra s skrhanim zobovjem in ofucanim kožuhom.

Tretja možnost sicer vsebuje prizore s terena, skozi otroško igro vidimo italijanske plačance – zakaj ne romunskih olimpionikov ali ruskih pisateljskih entuziastov? – ostrostrelce, ki streljajo na gosi in otroke, vidimo razne paravojaške skupine in sosede, ki se kar naenkrat pojavijo v maskirnih uniformah in poravnavajo zadeve za nekaj generacij nazaj ali pa urejajo z orožjem v rokah tisto, kar se fantje na veselicah zmenijo s pestmi. Vendar je poudarek na postanem miru, ko je že vse mimo in se mednarodna skupnost pretvarja, da ni mogoče in ni bilo mogoče nič narediti, da je osem tisoč pobitih moških pod zaščito ZN in modrih čelad mačji kašelj v primerjavi z uspešnim reševanjem bosanskega spora. Bosanska begunka, ki prek Slovenije prebegne k sorodnikom in doživi v Nemčiji prometno nesrečo, in ciničen, v inkasantsko pravo usmerjen odvetnik se srečata, ker je on tudi skrbnik mladoletnih. Imata precej turbulenten odnos, predvsem zato, ker ima ona posledice: kleptomanijo, panično beži, njen cinizem je zunanja stena obrambe, ki je precej razmajana, zato so njune replike dramatične, njeno vedenje nepredvidljivo, v čustvovanju oscilira in imamo celo občutek, da gre za dvojno, če ne multiplicirano osebnost. Ko bi pričakovali pobitost, Fatima deluje kompulzivno in agresivno, drugič se zaradi nejasnih razlogov zlomi in jo oblivajo solze. Vidmarjeva je tudi sicer drastična, tokrat realizem, ki bi ga pričakovali od napol didaktičnega žanra, zbija z ekspresivnostjo, pa tudi z nekakšno vzvišeno ležernostjo, ki omogoča večjo formalizacijo zapisa, včasih celo na škodo prepričljivosti.

Sicer skozi srečanje dveh kar najbolj različnih posameznikov, odvetnika, ki ga skrbništvo nad Fatimo plus prijateljev samomor, povzročen s travmatično izkušnjo nemoči v mednarodni misiji v Bosni, pahneta v angažma, in punce, ki je neprilagojena celo med vrstniki v domu za neprilagojene najstnike, vidimo zagatno situacijo ob srebreniškem pokolu. Odgovornost modrih čelad, ki poslušajo civilne računovodje iz Bruslja, ustroj zavezništva, ki zaradi večglavega poveljevanja vedno sklene kompromise na škodo lokalcev, vojske, ki se boji bojevati in raje popisuje stanje na terenu, če sploh. Zaključi se s kompromisom, bivanje in papirji za tamalo kot zamenjava za opustitev tožbe, vendar je konec optimističen; mednarodne sile naj bi od zasliševanj generalov sem ravnale odgovorneje in prerukale papirološko vojskovanje obeh vrhovnih štabov v Bruslju in Washingtonu.