Umetnost življenja!

Mednarodni festival Mesto žensk - glasnik enakopravnosti za vse, ne le glede na spol, temveč tudi glede vsega drugega - ima dvajset let

V prvi polovici devetdesetih let se je na Uradu za žensko politiko zanetila prva iskra Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesta žensk. K tedanji direktorici Veri Kozmik je z idejo o novem festivalu, ki bi opozoril na nesorazmerno zastopanost in udeležbo žensk v umetnosti, pa tudi širše v družbi, prišla gledališčnica in publicistka Uršula Cetinski. »No, zakaj pa ne, naredimo to!« je odgovorila Vera. In dobili smo festival, ki kljub številnim oviram že dvajseto leto uspeva slovenskemu občinstvu predstavljati izstopajoče in drzne umetniške projekte žensk z raznolikih področij umetnosti.

Spominja se, da so bili tedanji časi sicer drugačni kot danes: »Mislim, da danes niti slučajno ne bi nikomur prišlo na misel, da bi kar prišel na neki urad ali ministrstvo in predlagal, da ta institucija začne neki festival.« Tudi če bi se to zgodilo, je prepričana, danes noben urad ali ministrstvo takšnemu predlogu ne bi niti prisluhnil.

Navdih so takrat črpali v festivalu Magdalena Project v Cardiffu, ki ga je Uršula obiskala v prvi polovici devetdesetih in kjer so bile vse udeleženke festivala, od umetnic do tehničnega vodstva, ženske. Sami so zastavili podoben koncept in dolgoletna sodelavka festivala, soselektorica in programska koordinatorica Sabina Potočki se spominja, da so bili že v startu deležni velike medijske pozornosti. Vendar pa se je domača javnost razcepila na vročekrvne nasprotnike in strastne podpornike festivala. Tega se dobro spomni tudi Uršula. »Kritiki so trdili, da je to problematika zahodnega sveta, ki nas ne zadeva. Ampak festivala tako ali tako nismo naredili zato, da bi bila javnost zadovoljna z nami. Je pa zanimivo, da so tiste najbolj sovražne puščice izstrelile ženske same. Zdi se mi, da so, kadar je treba braniti patriarhat, tudi sicer pogosto v prvi bojni vrsti prav ženske. Tako da ozaveščanje o neenakosti spolov ni le ozaveščanje moških, ampak obeh spolov,« je prepričana.

Prvi festival je bil dobesedno svetovni dogodek, na katerega so prišle ženske z vseh koncev sveta. Prav zato se je Uršula Cetinski skupaj s sodelavci in sodelavkami odločila, da bodo festival odtlej pripravljali vsako leto. »Nikoli več sicer nismo mogli pripraviti tako obsežnega in visoko profesionalnega dogodka, kot je bil prvi,« priznava in dodaja, da je velika napaka slovenske kulturne politike, da po prvem festivalu Mestu žensk slednjemu ni omogočila, da bi se razvijal v močan festival. Po njenem je namreč prav ta festival v Sloveniji odpiral javno razpravo o enakih možnostih glede na spol, pa tudi o različnih deprivilegiranih skupinah: »Imela sem občutek, da je moč prvega festivala slovensko družbo pravzaprav preplašila, zato je projekt pahnila v večno životarjenje: na rob.«

Spominja se tudi občutka nemoči, ki jih je spremljal, ko so se s kolegi in kolegicami borili za obstoj festivala. Država in mesto sta jim subvencije namreč tako oklestila, da so leta predvsem životarili. Včasih je bila finančna suša tako grozna, da so preživeli le po zaslugi drugih kulturnih institucij in umetnikov, na primer njihovega zdaj že dolgoletnega partnerja Cankarjevega doma, Moderne galerije, umetniške skupine Irwin, ki jim je brezplačno oblikovala katalog za razstavo iranske fotografinje Širin Nešat ...

»Kljub vsem tem oviram lahko mirno rečem, da se samemu programu festivala v 20 letih nikoli ni kaj prida poznalo, če je festival od državnih ali lokalnih financerjev dobil klofuto,« je odločna Sabina: »Poznalo se je le pri dodatnem delu in naporu, ki ga mora v realizacijo festivala vložiti vodstvena ekipa. Tu pa smo že pri temi letošnjega festivala – prekarnosti – in dejstvu, da je v neoliberalnem sistemu prekarni delavec sam sebi največji izkoriščevalec.«

Velika večina občinstva je festival kljub začetnim pomislekom in nasprotovanju dobro sprejela, predvsem pa je z veseljem sledila pestri beri udarnih, odmevnih in angažiranih festivalskih dogodkov ter množici tujih in domačih umetnic, teoretičark in aktivistk, predstavljenih na festivalu. Še danes bi težko našli podoben festival, ki predstavlja žanrsko tako zelo pestre umetnice, ki eksperimentirajo, se spogledujejo ali celo prestopajo meje posameznih žanrov, gledališča, plesa, filma, likovne in literarne umetnosti ter izobraževanja. »In večino od teh avtoric smo v Sloveniji videli prvič,« poudarja Sabina.

V prvih letih je festival obiskala denimo priznana in prej omenjena Širin Nešat. Leta 1998 so v Moderni galeriji na ogled postavili dela svetovno znane umetnice bodyarta Marine Abramović. Na prelomu tisočletja so gostili mehiško divo, glasbenico Astrid Hadad. Shelley Hirsch, alterdiva, je občinstvo uročila z duhovito kroniko svoje mladosti, od prvih korakov v multietični newyorški četrti do angažmaja v protivietnamskih demonstracijah. Poskrbeli so za prvi nastop brooklynskega sestrskega glasbenega dueta CocoRosie. Leta 2004 so v prestolnico pripeljali tudi uveljavljeno newyorško feministično punk zasedbo Le Tigre, pred tremi leti pa so nam predstavili performativni kolektiv La Poche Nostre, če omenimo samo nekatere gostje festivala.

Pa lahko rečemo, da je festival v dveh desetletjih obstoja prispeval k večji enakosti spolov in k manjši zatohlosti razmišljanja v naši družbi? Za spremembe je potrebna pripravljenost na žrtvovanje lastnega udobja in varnosti. »Te nikoli niso podarjene, ampak vedno izbojevane,« poudarja Uršula. Poleg tega je enakopravnost za vse, ne le glede na spol, temveč tudi glede vsega drugega, proces. Vsekakor je festival nekaj premaknil v razmišljanju tistega kroga ljudi, ki mu je sledil. Sabina priznava, da so se tudi njej sami ob delu pri Mestu žensk in srečevanju s stotinami drznih in zanimivih umetnic začele odpirati oči o stvareh, ki jih prej sploh ni opazila: »Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem ob gledanju enega od domačih filmov ugotovila, da se ne spomnim niti enega samega res emancipiranega ženskega filmskega lika, mrgoli pa samožrtvujočih se mater, zapeljivk, prostitutk, tercialk in ostalih Franck, ki vedno znova tečejo za vozom …« Takrat ji je postalo dokončno jasno, da je bila enakopravnost do devetdesetih pri nas morda res bolje uzakonjena, malo manj pa je je bilo mogoče srečati v glavah ljudi in za štirimi stenami resničnega življenja: »Tudi umetnost, pa tudi kultura v najširšem smislu, glede te neenakosti nista nobena izjema. Zato se mi zdi festival še danes pomemben.«

Problem namreč ostaja – spomnimo se samo referendumov o oploditvi z biomedicinsko pomočjo ali družinskem zakoniku. Ženske imajo v povprečju še vedno nižje plače od moških. V politiki jih je sicer vse več, a le pri mlajših političarkah se problematizira, kako bodo ob skrbi za občino ali državo skrbele še za otroke. Vsak dosedanji festival je bil prav zato posvečen osrednji, aktualni temi, pomembni bodisi v umetniškem, kulturnem ali družbenopolitičnem pogledu. »Prav poseben pomen pa smo dajali in še dajemo tudi queer vsebinam in drugačnim umetniškim pristopom. S temi temami se ukvarjamo tudi na gledaliških delavnicah, ki jih od pripravljamo v sodelovanju z Zavodom Emanat,« pravi programska vodja festivala od leta 2009 Mara Vujić in dodaja, da so prav zato v našem prostoru nastale številne skupine, ki se ukvarjajo s kabaretom in burlesko. Takšni sta denimo Rdeči kabaret in tehnoburleska Tatovi podob. Festival tako nedvomno pušča različne sledi v lokalnem prostoru in ga s tem pomagati tudi sooblikovati.

Tudi letos, ko so osrednja tema jubilejnega festivala Taktike preživetja, pripravljajo delavnico burleske, in sicer z divo burleske Ursulo Martinez, ki smo jo leta 2007 lahko že videli v predstavi Ura burleske. Martinezova se bo v okviru festivala predstavila tudi samostojno, s performansom Moje zgodbe, vaši mejli. V goste prihajata tudi Silvia Federici, dolgoletna feministična aktivistka, profesorica in piska, ter španska umetnica in koreografinja La Ribot. Posebno pozornost pa letos namenjajo tudi slovenskim ustvarjalkam. Kar sedem njihovih projektov bodo predstavili, kar je v primerjavi s preteklimi leti veliko, skoraj polovica. Otvoritev festivala bo pripadla Nedi Rusjan Bric in njeni predstavi Nora Gregor – Skriti kontinent spomina o igralki iz Gorice, ki je dosegla velike mednarodne uspehe, a nazadnje osamljena in depresivna umrla v Čilu. Predstavila se bo tudi Mala Kline s performansom v trajanju Dream Hostel CII. Saška Rakef in Jasmina Založnik pa bosta v glasbenem performansu Abcde_f problematizirali svojo osebno izkušnjo dela v kulturi in s tem iskali mesto znotraj tega sistema.

Avtorice z vsega sveta bodo torej v okviru festivala Mesto žensk spet snovale in preizpraševale izrazito družbenokritične zgodbe. Prva direktorica festivala Vera Kozmik jim ob jubileju kliče: »Bravo, ženske, tudi tokrat ga boste izpeljale!«

Festival sodobne umetnosti:
20. festival Mesto žensk: Taktike preživetja
Kje: več lokacij, Ljubljana
Kdaj: od 2. do 12. oktobra 2014