Danilo Kiš: Peščena ura

Odgovori in vprašanja

Peščena ura je z romanom Vrt, pepel in zbirko zgodb Rani jadi del trilogije, ki se ukvarja s spominom. Sprva povsem in kasneje manj otroškim, na kontroverzno očetovo pojavo, na pijanca, obsedenca z voznimi redi, ki oscilira med lucidnostjo in norostjo, predvsem pa je na begu, najprej z družino pred antisemitizmom iz Madžarske, potem pred sabo po Vojvodini, enkrat pred holokavstom, drugič manijakalno na lovu za denarjem, za pohištvom iz prejšnjega doma, v bitki proti sorodnikom, na begu pred zasledovalci, ki so ga kasneje deportirali in se ni več vrnil. Ostali sta pismi, ki dajeta hrbtenico obema romanoma.

Kiševa proza z začetka sedemdesetih let je reistična, spominja na sočasno Šeligovo, objektivizem in seznami, katalogi stvari, tihožitja, vse se meša v nekakšnem multiperspektivičnem literarnem kubizmu; po opisu sobe, v kateri nastaja pismo, ki ga na koncu vidimo po črki in ga roman kot Veliki testament obkroža v duhu, se ’izpovedi blazneža’ izmenjujejo z zasliševalsko majevtiko, ki najprej učinkuje bolj kot mnemotehnika in kasneje, po delovnem taborišču in pritisku žandarjev, vse bolj kaže nasilnost. Seveda oblasti, madžarskih okupacijskih fašističnih sil, ki povzročijo preselitev družine v Jugoslavijo med drugo vojno, kasneje deportacijo očeta, ki se ne vrne. Vendar je to samo ozadje, Kiša, enega največjih pripovednikov z območja nekdanje države, zanima predvsem, kako. V tem je skladno z začetkom sedemdesetih let, z obdobjem radikalnega modernizma, najprej hermetičen, opisi brleče luči petrolejke v ogledalu so poglavja, pri katerih se bo ploskovitosti in bralne hitrosti vajen bralec zataknil. Sledijo seznami, najprej mrtve narave, tihožitnih (najdenih) predmetov, ki postajajo vse bolj seznami mrtvih, izseljenih, samoumorjenih, polomljenih, prebeglih, izginulih. Osrednji del je dialoški, pri čemer postavljavec vprašanj vse mučneje vztraja in vrta, repeticija in povečan pritisk pa dajeta romanu angažiran, protitotalitaren in svobodo posameznika in njegovo enakost zagovarjajoč podton. Vse to je spodbodlo Kiševe zoprnike; ko so ga začeli napadati, je spisal Grobnico za Borisa Davidoviča, Enciklopedijo mrtvih, predvsem pa obračunal z njimi v Uri anatomije, ki je dala intonacijo celotnemu obdobju in razširila, modernizirala razumevanje literature, Kiša pa postavila na vrh, ob Miloradu Paviću, Ranku Marinkoviću in Meši Selimoviću in bi bil, če ne bi tako zgodaj umrl, precej resnejši kandidat za nobela od vseh piscev v slovenščini.