Ljubezen = Revolucija

Vznemirljiva scenska zgodba o zgodovini, Danilu Kišu in nas

Zadnjih petnajst let živi v Ljubljani. Tu je lahko največ »delal«, eksperimentiral, se igral in skušal re-definirati svojo poetiko. Prav v Sloveniji, pravi, se je največ naučil. Letos pa je hrvaški režiser Ivica Buljan po dolgem času spet delal na ozemlju svojega jezika, tistega, v katerem se je naučil misliti metafore. V Beogradu se je lotil enega najbolj kontroverznih del jugoslovanske književnosti, Grobnice za Borisa Davidoviča Danila Kiša. Nastala je predstava, ki uteleša slovitega književnika in njegova razmišljanja. Ob Krleži tistega pisca, ki je najbolj vplival na oblikovanje Buljanovega estetskega, pa tudi etičnega čuta. Več>>

Že kot študent, sredi osemdesetih, je Kiša videl kot nekakšno ikono, utelešenje energije, karizme, stila in svobode, ki jo imajo le redki ljudje: »Veliki pisatelj, nasprotnik dogmatskega komunizma, pa tudi imperialistične, kapitalistične politike in še prav posebej nacionalizma, je skozi svoja dela iskal ozaveščenega, humanega in svobodnega posameznika.« Zato ga je zanimalo, kako Kiš, ki predpostavlja, da se iz zgodovine nikoli ničesar ne naučimo, deluje danes.

Kiš nam pravi, da je v težkih časih, tako v carski, predrevolucionarni, avtokratski Rusiji kot tudi danes, ko živimo v nekakšni demokratični ureditvi, zelo pomembno, da se borimo za svoje pravice. »Dolgo traja, da si jih izborimo, zelo hitro pa jih lahko izgubimo. To je njegovo sporočilo, pa tudi sporočilo moje predstave,« pravi Buljan. Primer glavnega protagonista novele, Borisa Davidoviča, pripadnika židovske manjšine, rojenega na področju današnje Ukrajine, internacionalista, žrtvovanega zaradi višjih ciljev revolucije, človeka, ki v nobenem trenutku ne zavrže svojih idealov, je po njegovem povsem primerljiv denimo z zgodbo Juliana Assangea.

»Upam, da bodo ljudje razumeli, zakaj menim, da bi Danilo Kiš moral biti obvezna življenjska literatura za razumevanje mehanizmov demokracije,« pravi Buljan. Uči nas o vlogi državljana, odgovornosti do kolektivnega, ne samo pravicah, ki jih imamo. Če bi ga brali v različnih življenjskih obdobjih, bi razumeli veliko tega, kar se nam dogaja, in tudi, kakšen odnos naj zavzamemo do posameznega političnega sistema. To je pomembno. »S primanjkljajem izobražencev se namreč ustvarjajo zgolj poslušni posamezniki, volivci, s katerimi se lahko manipulira,« je prepričan. Umetnost mora zato tudi izobraževati. Tako kot je v stari Grčiji to počela filozofija, ki se je vzpostavila kot nekakšen odgovor na človekovo izgubljenost v času.

Buljanova Grobnica za Borisa Davidoviča briše meje med fizičnim teatrom in performansom, katerima se z močnim pečatom pridružuje tudi živa glasba skladatelja Mitje Vrhovnika Smrekarja. Devet igralcev je režiser izbral na delavnici in med njimi je tudi ljubljanski igralec Benjamin Krnetić, znan po vlogi glavnega junaka v Vojnovićevem filmu Čefurji raus!. Tokrat že drugič sodeluje z Buljanom, ob njem pa tudi zagrebški in beograjski igralci, denimo Boris Vlastelica iz družbeno angažirane rokovske skupine Repetitor. Igralci prehajajo iz vloge v vlogo, tekst so namreč razdelili na osemnajst poglavij in vsak je iz klobuka, povsem naključno, izbral dve. Na podlagi tega demokratičnega procesa je nato nastala predstava. »Vzpostavili smo gledališko skupnost enakih,« pravi Krnetić, »poseben dogodek, ki vrednoti in ima potencial pretresti. To je nekaj, kar se premalokrat zgodi.«

Koprodukcijsko predstavo ljubljanskega Mini teatra, zagrebškega Novega Kazališta in beograjskega Hartefekta so poleti uspešno predstavili že v italijanskem Čedadu, hrvaških Splitu in Zadru, zdaj pa jih čaka uprizoritev v Ljubljani in takoj zatem še v Zagrebu. V Beogradu je predstava že uvrščena na redni program tamkajšnjega Bitef Teatra. V maniri političnega teatra šestdesetih skušajo doseči gledalca in od njega tudi dobiti odziv. Največ odzivov v medijih, pa tudi na socialnih omrežjih, so doslej poželi zaradi golote in eksplicitnega seksa na sceni. Sploh zaradi dramatičnega trenutka, v katerem igralec Stipe Kostanić od zadaj naskoči svojo partnerico, igralko Aleksandro Janković, strga njene, potem pa še svoje spodnjice, zatem pa se napol gola prepustita strastnemu ljubljenju. Vendar je predstava z nazornimi, ekspresivnimi elementi surove stvarnosti veliko več kot zgolj eksces.

Konec koncev, pravi Buljan, mu je Mirjana Miočinović, nekdanja Kiševa soproga, največja poznavalka njegovega dela in tudi lastnica avtorskih pravic, pred beograjsko premiero sramežljivo priznala, da se boji prizora s seksom. Po predstavi pa mu pisala, da je to eden najlepših erotičnih prizorov, kar jih je kdaj videla. Navdušenje nad predstavo je nemudoma izrazil tudi Dušan Makavejev. To je bilo Buljanu še prav posebej v čast: »Ne gre namreč zgolj za eho dveh pomembnih intelektualnih, političnih in umetniških oseb, temveč srčni reakciji, ki sta dokaz, da nam je v predstavo uspelo vstopiti kot atleti srca. Kar smo si tudi zastavili.«

Predstava:
Grobnica za Borisa Davidoviča
Avtorja: besedilo Danilo Kiš, režija Ivica Buljan
Kdaj: 18. oktobra 2014 ob 20. uri
Kje: Kino Šiška, Ljubljana