Medzvezdje

Stik.

Le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo v Nolanu prebudil Kubrick. V Medzvezdju, lucidni transfiguraciji Odiseje v vesolju, pričara tako lepe, atraktivne, vizualno perfektne slike tujih, oddaljenih, neznanih galaksij, da si zaželiš, da bi jih videl tudi v živo, pa četudi le turistično, kajti življenje tam ne bi bilo nemogoče.

A po drugi strani – tudi življenje na Zemlji je bilo najprej zelo, zelo, zelo dolgo nemogoče. Človek se je pojavil tako pozno, da je Zemlja verjetno res izgledala in delovala kot tuja, oddaljena, neznana galaksija. V Medzvezdju jo prekrije prah, tako da se ljudje prelevijo v kmete, tudi Cooper (Matthew McConaughey), nekdanji pilot, vdovec z dvema otrokoma, ki živi sredi koruze, kar ga dela depresivnega: namesto da bi osvajali nove svetove, kmetujemo! Nismo več pionirji, ampak starši, skrbniki otrok! Toda NASA, ki zdaj – via Michael Caine – deluje tajno, mu da možnost, da se ponovno prelevi v osvajalskega pionirja in da skozi “črvino” odpotuje v neznano, skrivnostno galaksijo, kar je problem: prvič, do tja je nekaj let, in drugič, čas tam teče precej počasneje kot na Zemlji, tako da bosta njegova otroka kmalu starejša od njega. In ja, ko se bo vrnil, bodo vsi, ki jih je poznal, že davno mrtvi. Kaj ti bo čas, če ga ne moreš zavrteti nazaj? In kaj ti bo večno življenje (in kaj ti bodo tuji, odrešilni planeti in nebesa), če ne bo več nikjer nikogar, ki bi ga poznal? In vendar: če hočeš kam priti, potem moraš tudi kaj pustiti za sabo. “Na Zemlji nismo zato, da bi jo rešili, ampak zato, da bi jo zapustili,” dahne Caine, ki o ekološkem humanizmu nima več nobenih iluzij. In hej, Zemlja, ki je na dolgi rok ne more prav nič rešiti (niti ekologija, trajnostni razvoj ipd.), nam sama pravi, naj jo zapustimo. “Človeštvo se je rodilo na Zemlji,”pravi Cooper, “a to ne pomeni, da mora na Zemlji tudi umreti.” Najboljše šele prihaja, zato – kot bi rekel Dylan Thomas – “ne pojdite nežno v milo noč”, ampak “divjajte, divjajte, ko se luč umika proč.”

(Cineplexx & Cankarjev dom)