N'toko

14. 11. 2014  |  Mladina 46  |  Žive meje

Zaščiteni kot medvedi

Kako smo prišli do debate o tem, da ljudje po celem življenju garanja niso več upravičeni do dostojanstvene starosti ali pa mladi do socialne varnosti?

Bodimo za sekundo povsem iskreni, brez pretvarjanja in vljudnosti. Privoščimo si terapijo in si enkrat za vselej priznajmo ter odkrito izrecimo to, kar si itak vsi mislimo. Frustracije je treba spraviti na dan, šele nato se lahko začne proces zdravljenja. Gremo, vsi skupaj: »Sovražim stare ljudi.« Še enkrat, bolj naglas. »Sovražim stare ljudi!« Bolj naglas! »Sovražim stare ljudi!!!!« I can’t hear you!!! »Sovražim stare ljudi!«

Vem, sliši se grozno, a zakaj bi se pretvarjali? Sprijaznimo se, mladi danes pač sovražijo stare ljudi. Za to imajo tisoč in en razlog. Vsi so že kdaj delali trikrat več od starejših kolegov za trikrat nižje plačilo. Vsi so že bili kdaj boljši kandidati za službe, ki jih zasedajo apatični, na penzijo čakajoči okostnjaki. Vsi so že imeli opravka z institucijami, medijskimi hišami in javnimi servisi, ki zaradi starostne strukture delujejo sto let za časom. Vsi morajo poslušati jamranje redno zaposlenih delavcev s pravicami, o katerih sami lahko le sanjajo. Stari ljudje imajo vse: hiše, službe, avte, zavarovanje, penzije ... Kaj imajo mladi? Nič! In najhuje je, da proti starejšim ne smejo ničesar reči, ker so ti zaščiteni kot medvedi!

Dobro, priznali smo si, da imamo konflikt, kar je prvi korak k zdravljenju. Zdaj moramo odkriti izvor problema. Ko pravimo, da starejša generacija živi v popolnoma drugačnem svetu, nismo daleč od resnice. V svetu njihove mladosti je gospodarstvo temeljilo na kupni moči srednjega razreda, in če je država hotela imeti stabilen srednji sloj, je morala spodbujati redno zaposlovanje in socialno varnost delavcev – dobrini, ki sta bili našim staršem samoumevni. Toda temu modelu ustvarjanja dobičkov je začela pohajati sapa ravno v času, ko je generacija Y začela delati prve korake. Ta je podedovala povsem drugačen svet; svet, v katerem države niso več spodbujale varnosti, pač pa konkurenčnost. Bitka vseh proti vsem se je namreč izkazala za precej bolj dobičkonosno kot trošenje na sociali in penzijah, a je hkrati ustvarila kup zapletov; med njimi tudi generacijski prepad, kjer mladi več ne dobijo služb ali pa opravljajo ista dela kot starejši pod bistveno slabšimi pogoji.

Kot da ne bi bil konflikt že dovolj problematičen, ga je poglobilo več let neuspešnega zdravljenja. Gospodarstveniki so se najprej zatekli k šok terapiji in začeli navijati, da se starejšim vzame njihova medvedja zaščita. A kaj, ko v današnjem svetu 60-letni delavec nima nobenih možnosti, da bi našel novo službo, hkrati pa države ravno na zahtevo gospodarstvenikov zmanjšujejo socialne transferje. Če jih torej zmečemo na cesto brez prihodkov, podjetja morda res postanejo bolj konkurenčna, to pa ne razbremeni mladih, ki morajo po novem preživljati še brezposelne starše.

Trmastim medvedom se je s pomočjo sindikatov uspelo v večji meri izogniti takemu scenariju in so obdržali svoje službe, a mladim ni to prav nič pomagalo. Človek bi pričakoval, da bodo države znižale starost upokojevanja in tako sprostile delovna mesta za mlade, a na zahtevo gospodarstva delajo ravno nasprotno: starostno mejo še zvišujejo. Tako smo na eni strani dobili ljudi, ki ne morejo začeti delati, in druge, ki ne morejo nehati.

Stranski učinek poznega upokojevanja je seveda spet nekonkurenčnost. Kako naj zgarani delavec na stara leta sledi današnjim vrtoglavim tehnološkim in družbenim spremembam, ki se jim morajo prilagajati konkurenčna podjetja? Odgovor je preprost: ne more. Danes smo že 30-letniki nekoliko v zaostanku s trendi. Gospodarstvo torej zahteva nekaj, česar ne more dobiti: motivirano, hiperproduktivno in ultrafleksibilno delovno silo, ki bo takšna ostala do smrti. To je tako, kot da bi od bratov Dragić pričakovali, da bosta do 70. leta polnila koše v ligi NBA.

Zdi se, da je edino, kar še lahko reši ta konflikt, smrt enega izmed pacientov. A kaj, ko danes nihče več noče umreti! Starci kar živijo in živijo in živijo. Zaradi napredka medicine in višje kakovosti življenja se bodo življenjske dobe le še daljšale. Tako smo pri velikem paradoksu kapitalizma: gospodarstvo si danes, ko smo končno prišli v visoko tehnološko družbo prihodnosti, najbolj želi zavrteti uro nazaj, v dobre stare čase, ko smo bili ljudje še puščavski nomadi in smo starce, ki niso dohajali tempa, lahko preprosto pustili v divjini.

Takšno šalabajzarsko zdravljenje nam daje slutiti, da je v resnici nekaj narobe s terapevtom, ne pa bolnikom. Izgleda namreč, kot da gospodarstvo spora sploh ne bi hotelo rešiti. In če dobro pomislimo, zakaj bi ga? Brezposelni mladi, ki so jezni zaradi »privilegijev« starejših, so najboljša stvar, ki se je gospodarstvu kadarkoli zgodila. Dobili so generacijo, ki iskreno verjame, da so redne službe in penzije nekakšen perverzen privilegij. Končno smo pristali na njihovo logiko športne konkurenčnosti, na svet, v katerem si zaslužimo plače le nekje med 20. in 35. letom, ko smo v vrhunski fizični in mentalni formi (bog ne daj, da nas vmes doleti kakšna poškodba, kot je zvito koleno ali nosečnost). Tako so lastniki s formulo deli in vladaj ustvarili vojno med mladimi in starimi, med prekarci in redno zaposlenimi, sami pa pridobili bazen poceni delovne sile, do katere nimajo nobenih obveznosti.

Rešitev medgeneracijskega konflikta očitno ni v prizadevanjih za več dela in kasnejše upokojevanje, pač pa v krajših delovnikih in temeljnem dohodku za prebivalce vseh starosti in statusov. Nobenega pomanjkanja resursov ni, zaradi katerega bi se morali mladi in stari bojevati. Nasprotno, svetovno bogastvo se je lani povečalo za rekordnih 20 trilijonov dolarjev, produktivnost skokovito narašča, proizvedemo pa bistveno več, kot lahko potrošimo. Kako smo lahko v takšnih razmerah prišli do debat o tem, da ljudje po celem življenju garanja niso več upravičeni do dostojanstvene starosti ali pa mladi do socialne varnosti? To je konflikt, ki so nam ga vsilili nesposobni politiki, kratkovidni ekonomisti in pohlepni menedžerji. Ljudje, ki že zdavnaj ne bi imeli več služb, če ne bi bili zaščiteni kot medvedi.