Urša Menart, filmska režiserka

Najprej si je ogledala filme. Skoraj vse slovenske igrane celovečerce. Bilo jih je okoli 200 in pri vseh je bila še posebno pozorna na ženske like. Glavne, stranske, stare, mlade, celo dojenčice. In potem ko je vse te filmske junakinje vzela pod drobnogled, je nastal njen novi celovečerni dokumentarec Kaj pa Mojca?.

Kot scenaristka in režiserka je naletela na trpeče matere, trmaste, pokončne ženske, zapeljivke, prešuštnice, pa moralne avtoritete, ki jih je očitno najlažje ponazoriti s tem, da svojemu moškemu preprečijo nadaljnje pitje alkohola ... A tudi sicer se ženske v slovenskem filmu ne ukvarjajo s skoraj ničimer drugim kot z ljubezenskimi in družinskimi odnosi. Družbeni problemi, poklicni izzivi, bivanjski razmisleki ... vse to je rezervirano skoraj izključno za moške. Deloma zaradi majhne filmske produkcije. Deloma zato, ker je bil režiserski poklic dolgo v rokah moških. Ključni razlog pa so stereotipi, ki so zakoreninjeni globoko v družbi in posledično tudi v filmih.

Še najbolj pozitivno sta jo presenetila Splav Meduze in Butnskala. Pa uporniška teta Pehta in komična Frida iz Jebiga. »Ampak ali ne bi bilo noro gledati tudi filma, v katerem bi Milena Zupančič reševala umore ali pa z lamborghinijem divjala po Rogli?« se sprašuje.

Sama je nadvse rada gledala akcijske filme. Ali pa Hitchcocka, ki jo je skupaj z vsem strašljivim obsedel že pri sedmih. Občudovala pa je tudi gore, in ko so jo prvič vprašali, kaj bo, ko odraste, je izstrelila, da filmska kritičarka ali alpinistka. Namesto slednjega je sicer pomotoma rekla pianistka in mama Mojca Menart, ki je po poklicu muzikologinja, jo je zato le še bolj spodbujala k igranju klavirja. Učila pa se je tudi plezanja, pa bordanja; osnove tega športa je pozneje prenašala tudi na mlajše.

Na to, da o filmih ne bi le pisala, temveč bi jih morda tudi soustvarjala, je prvič pomislila ob Tarantinovi Jackie Brown. Neštetokrat si jo je ogledala in še vedno je eden njenih najljubših filmov. In nazadnje je res izbrala študij filmske in televizijske režije na AGRFT. Z dvema projektoma je že takrat pritegnila pozornost. Zaradi diplomskega filma To je Slovenija so protestirali Hervardi. Kratki film The Vain Case pa je šel po sledi razvpite zgodbe o mladeniču, ki naj bi umrl v skrivnostnih okoliščinah in navdihnil ploščo dua Silence Vain – A Tribute To A Ghost. Sprva ni vedela, da je Vain izmišljen. A zgodba jo je s tem še bolj pritegnila. Tako je namesto dokumentarca posnela mokumentarec.

Pravih dokumentarcev se je sprva otepala, a danes jo najbolj poznamo prav kot avtorico tovrstnih filmov. K prvemu so jo povabili z Vesti, kjer so želeli na multimedijski, pregleden način obdelati slovensko hiphop sceno in so slišali, da je velika navdušenka nad to glasbeno zvrstjo. In res – kakšen klavir, kakšna klasika, že v zgodnjih najstniških letih je znala na pamet vse komade Wu-Tang Clana in Ali Enovo Levo sceno! Seveda je privolila.

Scenarij za srednjemetražec Veš, poet, svoj dolg? sta ustvarila skupaj s producentom Janijem Severjem, in ker je bil dobro sprejet, sta se kmalu lotila še enega. Sever je predlagal več tem, a takoj, ko je omenil vlogo oglaševalcev pri osamosvajanju Slovenije, je rekla, to je to. Spomnila se je, kako vneto je takrat, čeprav še dekletce, spremljala poročila. Naredila si je celo plakat s ključnimi besedami prvih demokratičnih volitev in z njim paradirala po počitniškem naselju, zaradi česar jo je babica podila domov. Najbolj pa si je tisti čas zapomnila po pop kulturi. Po muziki, športnikih. Zato sta združila oboje in povezala vse tiste, ki so zakuhali mit o lepi, mirni deželici.

Celovečerni dokumentarni film Nekoč je bila dežela pridnih je postal ljubljenec občinstva, le nekaj jo je žulilo ... skoraj vsi njeni sogovorniki so bili moški. Zato si je takrat obljubila, da bo naslednjič pozornost namenila ženskam. In res, v sodelovanju z istim producentom, ki zdaj deluje pod imenom Sever & Sever, je začel nastajati dokumentarec o filmskih junakinjah. Prva projekcija na Festivalu slovenskega filma se je končala z nagrado Art kino mreže Slovenije, zato si bo film mogoče ogledati po vsej državi. Kot kaže, marca prihodnje leto.

Kup idej ima, kako naprej. A kam jo bo odpeljalo, je odvisno predvsem od razpisov. Mika jo tak resnično odbit, eksperimentalni dokumentarec. Mikajo pa jo tudi igrani filmi, in to zelo. Že večkrat se je preiskusila v vlogi asistentke režiserja, če ji bo na razpisu uspelo, pa se bo že kmalu prvič tudi v vlogi režiserke. Zgodbo namerava splesti okrog darkerskih najstnic iz Metlike. Film z upokojenimi igralkami pa kdaj kasneje.

105654440