Vladimir Vertlib: Nenavadni spomin Roze Mazur

Vmesne postaje večnih brezdomcev

Roza Mazur se odzove na poziv manjšega nemškega mesta, ki ob sedemstopetdeseti obletnici nastanka povabi svoje multikulti prebivalce, da bi izkušnje s prejšnjimi domovinami predstavili za zbornik. Roza izkoristi priložnost in ruskega prevajalca, čeprav zna sama odlično nemško in je v Leningradu večino življenja prevajala klasike marksizma, zasuje s spomini.

Je Judinja iz majhnega štetla in je preživela pogrom in prve stalinistične čistke in okupacijo Leningrada in kasnejše čistke in ima zdaj kot gostja na sociali v Nemčiji marsikaj povedati. S telesom nosi in zgošča zgodovino prejšnjega stoletja, ki je, razen nekaj let – ko je bilo videti, da se bodo Judje v Sovjetski zvezi izenačili z drugimi državljani, da se bo ukrajinsko-beloruski antisemitizem razplinil v internacionalizmu –, zgodovina preganjanja, pogromov, razlikovanja in diskriminacije. Vsi spomini so spomini na negotovost in preganjanje. Roza pokaže zdravo skepso, ki ji da pridih izmodrenosti in sprijaznjenosti. Je brez iluzij o naravi naščuvane drhali, ne pa tudi brez humorja. Če nas ne bi bilo, bi si nas morali izmisliti, pravi nekje, potem pa nekajkrat pokaže tisto, kar ji blagohotno, kakopak, poočita tudi Stalin v najbolj neverjetni epizodi, ki nas spomni na laboratorij ponarejevalcev; da so ona in njeni manipulatorji in zvijačni igralci, in Roza nekajkrat potrdi prav to. Srečanje s Stalinom je že takšna smešna in uspešna finta, ne edina, ki jo uporabi za svoje preživetje in preživetje bližnjih.

Vertliba poznamo po prvoosebni prozi o družini Judov, ki ob odprtju mej v osemdesetih letih iz Leningrada priimigrirajo v Avstrijo, oprti na usodo njegove družine. Z Rozo Mazur je poudaril oboje, kontinuiteto antisemitizma na belorusko-ukrajinskih ravnicah, ki ga zajaha vsak, kdor ga pač hoče, in ni bil brko kaplar nič drugačen od slovanskih sosedov, samo bolj sistematičen in artikuliran. Na drugi strani večno brezdomstvo, kakor se kaže v Rozinem sinu; ker ga izobražena ruska soseda, zdaj kurba, kuri z idealizirano podobo Aix-en-Provancea, ga Roza s snaho pelje tja. Samo da vidijo, da je bil njihov Sion izmišljen, lep samo v pripovedovanju, sicer pa kot povsod – beda stvari, multikulti, težave s transportom in prenočišči. Ves čas na poti, brezdomno, to je usoda, in Vertlib jo popisuje suvereno in s širokim zamahom in z občutkom za fluidnost stoletja in njegove aporije.