Jelka Reichman

»Maček Muri je postal takšen hit kot Golica. Ali pa Sveta noč. Ko ne veš, zakaj udari, ampak udari z vso silo.«

Jelka Reichman je tista gospa, ob omembi katere odrasli v mislih pri priči odjadrajo nazaj v otroštvo, otroci pa z žarečimi očmi predte postavijo kup slikanic in pokažejo na njeno ime, izpisano na naslovnici Miškolina, Šivilje in škarjic, Cepecepetavčka, Levega devžeja, Zmaja Direndaja ... ter seveda Mojega prijatelja Pikija Jakoba in Mačka Murija. Z ilustracijami teh in še marsikatere druge slikanice se je uveljavila kot ena naših najvidnejših ilustratork, o čemer pričajo številne nagrade, tudi tri za življenjsko delo (nagrada Hinka Smrekarja, Levstikova in Župančičeva nagrada). Hkrati pa je ena naših najbolj priljubljenih ilustratork, saj pri nas skoraj ni gospodinjstva, ki ne bi imelo vsaj ene slikanice z njenimi podobami.
Jelka Reichman je tudi prijetna gospa, ki skupaj z možem Marjanom ter mucema Mikijem in Naomi živi na robu Ljubljane, v hiši, ki sta jo zgradila s prihranki in v kateri med drugim hrani obsežno zbirko punčk, medvedkov in najrazličnejših starin. Nedavno je praznovala 75. rojstni dan.

Ko sva se dogovarjali za intervju, ste mi omenili, da še vedno ne mine december, ko ne bi bili zasuti z delom. Kaj ustvarjate te dni?

Zaposlenost, o kateri sem vam govorila, je resnična. Ampak povezana je tudi z mojimi leti, kajti lahko si enako priden, vsak dan vstajaš zgodaj in delaš, in mogoče z leti postaneš celo še večji perfekcionist, pri delu in vzdrževanju stanovanja ... telesne zmogljivosti pa upadajo. A delala bom, dokler mi bodo oči služile in dokler me bodo še hoteli. Seveda je naravno, da se delo z leti vse bolj umika. Prostor dobivajo mlajši ilustratorji, in to je prav. Še vedno pa sodelujem z otroškima revijama Ciciban in Cicido, torej z založbo Mladinska knjiga, ki je moja matična založba in sem ji že ves čas zvesta. Ustvarjam tudi za otroško revijo Mavrica, ki jo izdaja založba Družina.

Še zmeraj rišete vsak dan?

Skoraj bi rekla, da še vedno ne mine dan brez črte. Včasih je to res le črta. Ali pa misel, ki se mi utrne ob pogledu na kakšno še nedokončano delo. Najintenzivnejši pa so decembrski in junijski roki. Decembra se vedno pojavijo vabila na razstave, in tudi tokrat je bilo tako, saj razstavljam v kranjski knjižnici. Junija pa otroške revije pripravljajo vsebine za jesen. Takrat je prava divja jaga, a ko si starejši, nisi več tako fleksibilen. Preprosto se ti ne da. Saj ko se enkrat lotiš dela, je v redu. Pred tem pa ...

Je potem tudi ustvarjalni proces drugačen kot nekoč?

No, kakšnih naročil, ki bi se jih bilo treba lotevati iz meseca v mesec, ne morem več prevzeti. Ilustracijo za Cicibana bom oddala do februarja, za Mavrico do maja. Ampak ustvarjalni proces je že tako dolgotrajen. Včasih mi nočejo verjeti, da od takrat, ko dobim zamisel in začnem delati skice, do takrat, ko vse izrišem točno tako, da sem sama zadovoljna, potrebujem tri tedne. Ali pa vsaj štirinajst dni. To ne pomeni, da vsak dan rišem od šestih zjutraj do večera, saj vmes tudi skuham, dobim kak obisk, grem v mesto. Ampak vse to nosim s seboj. Tudi ustvarjati ni vedno lahko. Ko sem na začetku ustvarjalnega procesa, pogosto kar čakam na navdih od zunaj. Ni tako, da bi si rekla, aha, zdaj pa točno vem, kaj bom. Veliko premišljevanja je, veliko zavrženih zamisli.

Saj če bi bila pogoltna, bi to delo že davno opustila. Za dvostransko ilustracijo dobim 118 evrov. Je to veliko? Meni se sploh ne zdi. Ampak delo me veseli. Ni vse namenjeno ustvarjanju dobička. So tudi drugi nagibi.

Ste v zadnjih mesecih, odkar ste praznovali častitljivih 75 let, kaj intenzivneje razmišljali o svojih začetkih, o tem, kaj vas je pripeljalo v ta poklic? Ko ste bili deklica, je bilo barvice in papir težko dobiti. Sploh v vojnih letih. Poklic ilustratorja ni bil nekaj samoumevnega.

Popolnoma prav imate. Zato so bile tudi moje prve ilustracije črno-bele. Barve so bile predrage. Saj me pogosto vprašajo, kako sem prišla do točke, kjer sem zdaj. Neverni ljudje temu rečejo danost, verni milost božja, pravljičarji, da so mi to podarile rojenice ali sojenice. Jaz pa vem le, da sem si že, ko sem bila majhna punčka, želela samo risati. Vse, kar sem si želela za Miklavža, so bili svinčniki in papir. A teh ni bilo kje dobiti. To je bil čas okupacije, nikamor nismo smeli, bila je policijska ura, pa še starši so ostali brez dela, ker so bili v prosveti. K sreči je imel delo vsaj stari oče, ki je bil mojster za tehtnice in ključavničarstvo. Stara mama pa je na vrtu pridelovala zelenjavo. Ni nam bilo lahko, a nekako smo se prebili.

Ko se spominjam tistih časov, se mi zdi, da je vse, kar imam danes, kraljevsko. Pa sploh ne, da bi imela kaj posebnega. Z možem imava samo tole hišo in garala sva zanjo. Moram pa povedati, da mi je to, kar imam, dal tudi socializem. To so bili časi, ko nismo imeli nič, pa smo si s trdim delom lahko vseeno kaj ustvarili. Danes so razmere slabše, zlasti za mlade, pa tudi za upokojence. Moja pokojnina bi bila brez naročil za ilustracije zelo nizka. A čeprav je težko, se mi zdi, da dokler je človek zdrav in ni vojne, še gre.

Saj če bi bila pogoltna, bi že davno nehala. Ampak to delo me veseli. Ni vse namenjeno ustvarjanju dobička. So tudi drugi nagibi.

So vas starši ravno zato, ker so bili učitelji, še bolj spodbujali k likovnemu ustvarjanju?

Nasprotno, s tem sem imela težave. Mama je bila zelo mil človek in ni imela glavne besede, oče pa je me je že zgodaj gnal k delu in me včasih vrgel pokonci že ob petih zjutraj z besedami: »Vstani, lenoba, devet je ura.« Bil je profesor matematike in opisne geometrije na srednji tehnični šoli, kar se tiče likovnega ustvarjanja, pa je bil z njegove strani odpor. Govoril je, kaj boš šla med tiste umetnike, saj ne boš imela niti za neslan krop. Potem sem imela iz matematike, torej z njegovega področja, popravni izpit, in čeprav sem ga opravila, me je takrat, in to je tudi edina reč, ki mu jo zamerim, z gimnazije prepisal na svojo, tehnično šolo. Tako sem postala kemijski tehnik.

Ko bi vedeli, kako težka šola je bila to zame. Ob petih sem vstajala, da sem pravočasno prispela k pouku, tam pa me razen slovenščine ni veselilo nič. Učili smo se anorgansko kemijo, organsko kemijo, fizikalno kemijo, matematiko, fiziko, jaz pa sem bila popolni antipod vsega tega. Bila sem humanistka, umetniška duša. Ampak šolo sem naredila, in če ne drugega, sem se tam naučila trdega dela. Potem sem šla delat sprejemni izpit za likovno akademijo, in čeprav nas je bilo okoli 150 kandidatov, mi je uspelo že v prvem poskusu. Od takrat je bil oče tiho. Pozneje pa se je hvalil, da sem njegova hči.

Zdi se, kot da je vaša zatrta potreba po ustvarjanju takrat dobesedno izbruhnila iz vas?

Leta na akademiji so bila najlepša leta mojega življenja. In tista, ko smo bili mlada družina in smo hodili na morje. Ampak ko sem bila študentka, nisem vedela, kje bom pristala. Takrat smo vsi mislili, da bomo slikarji, potem pa nam je razredni profesor Marij Pregelj, ki je bil totalna avtoriteta, rekel, naj si kar domišljamo, da bomo novi Rembrandti, ker to ne bomo. Pozneje je imel dve zelo pomembni pripombi o mojem ustvarjanju. Enkrat mi je rekel, veste, vi bi bili boljša kiparka kot slikarka, ker imate občutek za volumne, drugače ste pa itak farben blind. Protestirala sem, pa je rekel, saj vem, da vidite rdečo in zeleno, ampak to še ni kolorizem. In imel je prav. Ne izražam se koloristično, temveč barve izbiram po okusu. Ob neki drugi priložnosti pa je rekel, veste, vi bi bili dobra ilustratorka. Nemudoma sem pomislila, z veseljem, kaj pa naj naredim, da to postanem!

Kako to, da je v vas videl ilustratorko?

Dejal je, da obstaja kup slikarjev svetovnega formata, ki ne znajo risati na pamet, zato rišejo po modelu ali pa se odločajo za abstrakcijo. Jaz pa sem znala risati na pamet. In to je pri ilustraciji bistveno. Veste, dosti jih naredi napako, ko rinejo v ilustracijo, čeprav ne znajo risati. Potem sprejmejo še kako naročilo, ki mu niso kos ... No, pa saj še mi, stari mački, ne znamo vsega. Nekaterim težave dela perspektiva, drugim živalski svet, tretjim drevesa. Sama šele zdaj vem, da drevo ni samo drevo, da so to bresti, jerebike ... To pomeni, da se moramo neprestano učiti, se samoizobraževati.

Sami ste po akademiji znanje nekaj časa prenašali tudi na druge. Bili ste učiteljica likovnega pouka.

Z mladimi sem rada delala. Še raje bi delala samo s tistimi, ki bi jih to zanimalo, a v osemletki sem imela zbrane učence z vseh vetrov. Eden je rekel, ah, tovarišica, jaz že ne bom risal dedka Mraza. Jasno, sem si mislila, kaj boš fanta, ki mu že brki poganjajo, silila k risanju dedka Mraza. Sama sebi sem se zdela trapasta.

Pozneje ste otroke izobraževali posredno, s številnimi knjigami, ki so gotovo pomagale sooblikovati estetski čut današnjih deset-, dvajset-, trideset- in štiridesetletnikov. Vi in številni drugi vrhunski ilustratorji ste bili pravzaprav naš prvi stik s premišljeno zasnovanimi in kakovostnimi podobami, kajne?

To drži, prav slikanice so po navadi prvi otrokov stik z likovnostjo. Ampak ne smete biti skromni. Tudi otroci sami imajo izjemen dar za risanje, ker so neobremenjeni, in šele pozneje, ko jih učijo risati, začnejo koketirati in risati denimo trepalnice ali dame. Sama sem se ravno pri pedagoškem delu marsičesa naučila od otrok. Sem si pa takrat že zelo želela, da ne bi več poučevala. Nekaj časa sem doma godrnjala, nazadnje pa dala odpoved. Tašča, ki je bila tudi sama profesorica, ni govorila z mano, češ da se kregam z belim kruhom. Ampak želela sem si ustvarjati. In šla sem popolnoma v prazno.

Poklic samozaposlenega v kulturi je danes večinoma precej trd. Je bilo tako tudi v vaših časih ali je bilo vseeno lažje preživeti?

Poklic samostojnega delavca v kulturi nikdar ni bil lahek. Vedeti morate, da službe za ilustratorje tudi takrat niso bile same po sebi umevne, saj so imele založbe ustaljen krog ilustratorjev, ki so bili z njimi še od partizanov. Tak avtor je bil recimo Šubic. Bila sta še Mihelič in Cjuha. Tudi Marlenka Stupica, Ančka Gošnik Godec, Lidija Osterc in Marjanca Jemec Božič so bile deset, enajst let starejše od mene. Pred mano je bila torej cela generacija uveljavljenih ilustratorjev.

Čeprav se je bilo težko prebiti do objav in so bili dohodki vprašljivi, pa sama otroku ne bi mogla nikdar braniti izobrazbe, če bi želel tudi sam postati umetnik. Tako sta šli pozneje po tej poti hčerka, ki je igralka, in zdaj še vnukinja, ki se je vpisala na študij kiparstva. A tudi če bi hotel otrok postati vrtnar ali pek, bi ga pri tem podpirala. Boljše dober pek kot slab profesor. Ni vse v tem, kako ugledna je izobrazba. Ni pomembno, kaj si, pomembno je, da si na svojem področju dober.

Sami ste prvo priložnost dobili leta 1965 pri Mladinski knjigi. Kako se spomnite prvega obiska pri legendarni urednici Kristini Brenkovi?

O, zelo dobro se ga spomnim. Takrat sem se obrnila na več založb in povsod so mi rekli, kar pustite naslov, vas bomo poklicali. Klica pa ni bilo. Seveda sem šla tudi na Mladinsko knjigo. Brenkova je bila prijazna gospa, a na tistem prvem sestanku sem bila čisto trda. Odkrito mi je povedala, da sem lahko desetkrat diplomirana ilustratorka, vendar to še ne pomeni, da sem dobra v ilustraciji. Meni pa je takrat ušlo: o, pa sem! In je onemela. Izkoristila sem tišino in dodala, profesor Pregelj je rekel, da bi bila dobra za to področje.

Če ne bi bilo ljudi, ki so vzljubili moje ilustracije, kupovali slikanice in naredili tak bum, nikoli ne bi prišla tako daleč. Ne bi dobila nagrad in tudi Slovenka leta ne bi bila.

Potem vam je dala prvo nalogo?

Vprašala me je, ali mi je znana pravljica Šivilja in škarjice, pa sem odvrnila, seveda, to je Kette, saj ga znam na pamet. Tako je predlagala, naj neobvezujoče naredim nekaj skic, da jih bo pogledal profesor France Mihelič, eden od žirantov, ki so takrat skrbeli za izbiro novih ilustratorjev. Čez en teden sem prinesla ilustracije in štirinajst dni kasneje so mi sporočili, naj naredim slike za prvo knjigo. Profesor Mihelič je rezultat menda opisal kot malo podobarski, s čimer se strinjam, a je dodal, da se bom že naredila kot ilustratorka. To je bila prva objava. Potem dolgo nisem dobila nove priložnosti. Ilustrirala sem sicer kratke pesmice Vere Albreht, a šele potem je prišla ključna zadeva: Miškolin. Pisatelj Josip Ribičič je bil takrat že zelo bolan in želel je, da bi knjiga izšla čim prej. Ko so me povabili k sodelovanju, sem seveda privolila.

Pravzaprav ste ilustrirali knjige številnih sodobnih pisateljev. Ste ilustracije ustvarjali v sodelovanju z njimi ali čisto po svoje?

Ustvarjanje Miškolina je bilo prav posebna izkušnja. Takrat sem še učila na Osnovni šoli Oskarja Kovačiča in nekoč je nekdo potrkal na vrata risalnice. Ena od učenk jih je odprla in rekla, tovarišica, neki gospod vas išče. Odšla sem ven in tam je stal stari gospod Ribičič. Prav k meni je prišel, ker je živel v bližini, na Prulah, in je rekel, oprostite, tovarišica, mogoče sem nesramen, a to moje delo mi je zelo pri srcu, o vas pa ne vem čisto nič in zato me je strah. Prav nič nisem bila užaljena, razumela sem ga. Zato sva se dogovorila, da mu pokažem ilustracije. Potrudila sem se, delala vse noči in mu jih teden kasneje odnesla. Takoj smo se pobratili, njegova žena Rozi je naredila prigrizek, on pa je bil navdušen. In Miškolin še danes doživlja ponatise.

Najbolj znano je gotovo vaše sodelovanje s pisateljem Kajetanom Kovičem. Kako je nastal ta zmagoviti tandem?

Takrat sem delala tudi za založbo Borec in njihovo revijo Kurirček in pokojni pisatelj Zorman, ki mi je dal ogromno koristnih napotkov, me je vprašal, ali bi v nadaljevanjih ilustrirala Mojega prijatelja Pikija Jakoba, ki ga je napisal Kajetan Kovič. Takrat ga še nisem poznala, a seveda sem rekla, veš, da bi. In ko sem nekoč sedela pri Zormanu, ga je imel ravno na telefonu. Takrat sva prvič govorila in predlagala sem mu, da bi ilustracije delala vse leto, in to v črtni izvedbi. Zanimalo pa me je tudi, kakšen je bil medvedek, ki mu je posvetil knjigo, saj je bila to igrača njegovega sina. Povedal mi je, da je bil medvedek, ki ga je sinu prinesel iz tujine, ploščat in z veliko glavo. Tako sva začela.

Vendar pa to še niso bile tiste znamenite barvne ilustracije, s katerimi je opremljena knjiga.

Ko se je projekt pri Kurirčku iztekel, je Mladinska knjiga predlagala, da bi Pikija Jakoba izdali še kot slikanico. Takrat so nastale ilustracije, ki jih omenjate. Naredila sem jih na novo, šla ven iz črt, odmislila podobe fantka in učitelja ... Osredotočila sem se samo na lutko in velike barvne ploskve. To je bil ključen premik. S to slikanico se mi je zgodil dokončni preboj. Moja ilustracija od takrat ni bila več le dobesedna upodobitev napisanega. Postala je samostojen prispevek.

S Kovičem sta pozneje naredila še kar nekaj knjig za otroke, najodmevnejša pa je bila Maček Muri, ki so ga v štirih desetletjih prodali že v več kot sto tisoč izvodih, zgodba in ilustracije pa so ponarodele. Ste si predstavljali, da bo takšen hit?

Maček Muri je postal takšen hit kot Golica. Ali pa Sveta noč. (smeh) Ko ne veš, zakaj udari, ampak udari z vso silo. Po Pikiju Jakobu sva se s Kajetanom spoprijateljila, veliko sva se pogovarjala in tako sva prišla do mačk, ki sva jih imela oba. In napisal je to knjigo. Podobno kot je Leopold Suhodolčan, ki je bil tudi moj prijatelj, potem ko je videl mojo zbirko punčk, rekel: veš kaj, zate bom napisal zgodbo o punčkah, in tako je nastal Cepecepetavček. Tako to gre. Bili smo sorodne duše. Vse skupaj se je razraščalo kot snežena kepa.

Ampak če ne bi bilo ljudi, ki so vzljubili moje ilustracije, kupovali slikanice in naredili tak bum, nikoli ne bi prišla tako daleč. Ne bi dobila nagrad in tudi Slovenka leta ne bi bila. Če bi čakala na kritike, ki jih nimam preveč rada, bi bila zdaj v nekem kotu. Tako pa me je podprlo ljudstvo, ki je kupovalo moje slikanice. In kar se kupuje, se tiska.

Ni vsak dan nedelja, niti za nas ne, ki smo stari mački. Zato me nikoli v življenju ni obšel napuh ali domišljavost. Vem, da vsa moja dela niso dobra.

Kako ste sami doživljali vse to? Vam je bilo zaradi priljubljenosti lažje ustvarjati ali težje?

Verjemite, da so še danes ne glede na to, kaj naredim, redke situacije, pri katerih si rečem, madona, punca, a to si res ti naredila – to je pa dobro! Ker včasih se pač mudi. Včasih že zametek ni dober. Kompozicija ne štima. Seveda je vsaka knjiga razstava v malem, a ena ti zelo uspe in je že prav genialna, tri so kar dobre, ena pa je tako švoh, da bi ob njej najraje zamižal. Ampak tako je. Ni vsak dan nedelja, niti za nas ne, ki smo stari mački. Tega se zelo zavedam. Zato me nikoli v življenju ni obšel napuh ali domišljavost. Vem, da vsa moja dela niso dobra.

Pri slikanicah ilustratorji redko dobite priložnost, da bi se še enkrat lotili istega projekta, vam pa se je to zgodilo s Šiviljo in škarjicami. Do prve ste kritični, druga pa danes velja za eno vaših klasik.

Dali so mi to možnost in rezultat je čisto drugačen, boljši. To se je zgodilo po tistem, ko so pri Mladinski knjigi zaposlili likovnega urednika Pavleta Učakarja, ki ima edinstven položaj v Sloveniji. Druge založbe nimajo likovnih urednikov in tudi zato je položaj takšen, kot je. Veliko je kiča, vse se blešči. Pa ne samo to, Pavle je tudi sam študiral slikarstvo in se na to, kaj je kakovostna ilustracija, res spozna. Resnično se trudi, da bi ven prišlo le najboljše.

In veste, kaj mi je rekel nekoč? Da sem ena redkih, ki bi lahko zasedli njegovo mesto. Češ da imam odprt diapazon. Seveda mi vse ilustracije niso pisane na kožo, a imam oko za to, kaj je dobro. Silvan Omerzu dela čisto drugače, ampak je dobro. Damjan Stepančič tudi dela nekaj čisto drugega kot jaz, ampak je dobro. Pa Lila Prap! Res sem vesela, da je naredila takšen preboj, in to sama, brez pomoči založbe. Kadar jo srečam, je vedno tako luštna, ko pravi, veš, Jelka, vedno me sprašujejo, ali si boljša ti ali jaz. Pa ji zmeraj odgovorim, veš kaj, obe sva dobri. Zelo ji privoščim uspeh.

Lila Prap je ena redkih naših ilustratorjev, ki jim je na tujem zares uspelo, je pa tudi ena redkih, ki pišejo besedila za svoje slikanice. Kako to, da sami niste nikoli naredili tega preskoka, kajti pisana beseda vam je blizu, ogromno berete, ste tudi izjemna poznavalka mladinske in otroške literature?

Odkrito vam povem, da sem razmišljala o tem, da bi tudi pisala. Morda pa to še pride na vrsto.

Če se vrneva korak nazaj, kako prepoznate kakovostnega avtorja in kateri so tisti mlajši kolegi, ki izstopajo?

Nekateri jih imajo že prek štirideset let, ampak zame so vsi tamladi. Poleg Stepančiča je to gotovo Peter Škerl. Prvič sem ga opazila v cerkvenih revijah, ki jih je naročala mama, in mislila sem si, da je to kakšen frančiškan srednjih let, ki dobro riše. Potem sem ga na prejšnjem Slovenskem bienalu ilustracije, kjer je zmagal z ilustracijami za knjigo Močvirniki Barbare Simoniti, spoznala in nisem mogla verjeti, da je to on. Izjemen avtor je.

Pred kratkim je nase opozorila tudi Hana Stupica, že tretja ilustratorka iz rodbine Stupica. Že s prvo slikanico je zmagala na bienalu ilustracije in res je zgodaj, da tako pomembno nagrado dobi tako mlad človek, ki niti še diplomiral ni. Ker to te lahko podpre ali zavre. Ampak ogledala sem si razstavo del, ki so se uvrstila v ožji izbor, in žirija se ni mogla odločiti drugače. O žirijah imam sicer že dolgo slabo mnenje, tudi o žirijah bienala, kajti to, da tam ne razstavljajo ilustratorji z najvišjimi nagradami, pa če so poslali še tako slab izbor, se mi zdi sporno. Glede Hane Stupica pa se povsem strinjam z žirijo. Kot profesionalka sem opazila tudi, da je z nagrajenim delom, s slikanico Rokavička, naredila izreden miselni preskok. Pazite, že tako mlada je naredila preskok, primerljiv s tistim, ki sem ga sama naredila s Pikijem Jakobom!

Kje točno ste ga zaznali?

Tudi sama sem risala pravljico Rokavička, vendar v slikopisu, kar je lahko. Narediš dedka pa rokavico, izmenjujejo se besedilo in slike. Ona se je tega lotila drugače in v tistem delu zgodbe, ko se v rokavički naselijo živali, najprej majhne, ki bi si jih lahko čisto zares predstavljali v njej, potem pa vse večje, tudi merjasec in medved, je postregla s tako dobro rešitvijo in pri tem bila tako zelo prepričljiva, da me je osupnila. In prav to je pomembno, da nekaj narediš po svoje, a s tem prepričaš. To je preskok, ki ga cenim. Še en tak preskok je, da si je upala. Sama si ne bi. Poleg tega je tudi izvedba odlična. Izvrstno je narisano.

Številni avtorji pravijo, da brez digitalne ilustracije danes tako rekoč ne gre. Že zaradi lovljenja rokov. Vas ni nikoli zamikala?

Ne, sploh ne. Morda, če bi bila zdajle stara dvajset let. Vendar sem klasik. Razvoja brez tehnike gotovo ne bi bilo. Veliko nam je dala, res veliko. Vsega pa tudi ni mogoče potehnokratizirati. To je podobno določanju inteligenčnega količnika. Lahko imaš zelo visokega, pa to še nič ne pomeni, saj obstajajo nekatere sfere, ki jih ni mogoče izmeriti, denimo domišljija, dobrota, ljubezen. To je pojmovni svet, ki je neskončno močan. Zato se sama trudim združevati ljudi, ki premorejo tudi to bogastvo.

Sami ste po drugi strani doživeli nekaj pripomb, češ da rišete starinsko. Kako to, da tako radi segate v preteklost?

Otrok res ne upodabljam tako, kot so videti danes. Na smučišču jih nisem nikoli oblekla v čelade, očala in skafandre, ker to bi bili vesoljci. Zato jih narišem take, kakršni so se sankali v mojem otroštvu. S tem jih ohranim kot osebe. To mi je očital denimo Božo Kos, takratni urednik Cicibana. Nekoč mi je po mariborsko rekel, Jelka, jaz te tak cenim, ampak kak si mogla narisati tako starinsko lokomotivo. Pa sem odvrnila, Božo, v električni lokomotivi ne vidim nič zanimivega. Naslednjič ga je zmotil starinski gramofon s trobljo, ampak tiste navadne črne škatle nisem mogla narisati. Tudi petrolejka ali sveča sta lepši od žarnice. Danes imamo veliko več vsega, a s tem se izgublja prepoznavnost, ki jo je imela stara doba. Danes so vsi modeli avtomobilov enaki. V času Velikega Gatsbyja pa so tisti redki avtomobili imeli ksiht. Danes so vse punce v kavbojkah in pajkicah, z mano vred. Nekoč pa so imele dame klobučke in pahljače. Za risanje je bilo to boljše. Za življenje pa seveda ne. Le redki so si to lahko privoščili.

Sem torej verna, a mislim, da me noben župnik ne bi bil preveč vesel. Pekla ni. Pa tudi nebes ne. Če kaj je, je videti tako, kot si nihče od nas ne more predstavljati.

Razkošne kostume iz starih časov ste si lahko privoščili v Povodnem možu.

Takrat so mi dali povsem proste roke, pa sem se odločila za bidermajer. Dogajanje bi lahko umestila v katerokoli dobo, a nazadnje sem izbrala dobo, v kateri je Prešeren živel in v kateri je Povodni mož nastal. Pri Lepi Vidi sem šla bolj proti italijanski renesansi.

Obe deli, ki ste ju omenili, sta namenjeni odraslim bralcem. Vas je kdaj bolj vleklo v ilustracijo za odrasle ali ste ves čas dajali prednost ilustraciji za otroke?

Saj sem imela možnost, da bi več ilustrirala za odrasle. Ampak že, ko so me iz Prešernove družbe prvič povabili k Povodnemu možu, sem jih zavrnila. Pa so me spet klicali in po petem klicu, ko so pojasnili, da želijo Prešerna približati otrokom, sem privolila. Potem so me še vabili, a za Lenoro sem jim predlagala Marijo Lucijo Stupica in rezultat je bil prima. Drži pa nekaj. Otroka ilustracija pritegne, ker lahko izmenično posluša, gleda, povezuje in se izobrazi. Odrasle, ki veliko berejo, ilustracija dostikrat zmoti. Mene osebno, ki sem zelo udarjena na literaturo, bi ilustracija k Ani Karenini zmotila. Še film me je. Še danes vem, da je Tolstoj grofa Vronskega opisal kot človeka srednje postave, ki se mu je pričela delati pleša in je imel markanten obraz, film pa je predme porinil nekega blond in skodranega backa. Zelo sem bila razočarana. Kje je potem smisel vizualizacije?

Ampak imamo odlične primere ilustracije za odrasle, tudi pri nas, z letos izdano Živalsko farmo Petra Škerla vred. Lotil se je je v črno-beli tehniki, poškropljeni z rdečo, ki spominja na kaplje krvi.

S to rdečino je res ponudil tako elegantno, prefinjeno rešitev ...

Tudi sami najpogosteje rišete živali, poleg vseh že omejenih še denimo dvanajst modrih slonov ... Kako to, da ste se tako zelo našli v upodabljanju teh bitij?

Tudi v moji najnovejši slikanici Najlepše pesmi o živalih, kjer sem sama izbrala pesmi različnih avtorjev in jih ilustrirala, so same živali. Do njih čutim brezpogojno ljubezen. Tisto, ko vse daš in nič ne pričakuješ v zameno. In do otrok prav tako. Tudi življenje, človeštvo imam pravzaprav rada. Ne čisto vsakega človeka, saj me kdo zelo zjezi, in otroci mi gredo včasih res na živce, če vpijejo ... Ampak ne glede na to jih imam rada. Ker svet je zrcalo. To, kar daš, dobiš nazaj. To pa pomeni, da se vse dobro enkrat poplača in vse slabo pride nazaj, čeprav v drugi valuti in ob drugem času. Tako vero imam. Sem torej verna, a mislim, da me noben župnik ne bi bil preveč vesel. (smeh) Kajti cerkev je zgodovinski lik Kristusa, ki je bil prvi socialist, tako sprofanirala. Izrabila ga je za grožnje, da boš, če ne boš hodil k maši, končal v peklu ... Lepo vas prosim. Pekla ni. Pa tudi nebes ne. Če kaj je, je videti tako, kot si nihče od nas ne more predstavljati. Kot vidite, imam čisto svoja prepričanja o univerzumu.

So vaši likovni junaki tudi zato prijazni, nasmejani, topli? Ali pa ste s temi podobami glede na to, da gre najpogosteje za otroke, morda vedno znova upodabljali svoja otroka in vnuke ali celo samo sebe v najzgodnejših letih?

Težko odgovorim na to vprašanje. Morda je podobno kot pri rokopisu. Da je to nekaj, kar pride podzavestno in so potem v teh delih res zajeti moji vnuki in otroci in tudi jaz sama. Velikokrat pa pomislim na to, kako hitro čas beži. Vnuki so bili še nedavno otroci, zdaj so veliki. Tudi sama nisem več mlada in čedna, to so zdaj neke druge punce. Ampak to je naravno, zato ne gojim zamere do mladosti, do mladih. Starost ima veliko manj pozitivnih izhodišč, a jih ima prav tako. Po vseh teh letih življenja imam toliko izkušenj, da znam ločiti zrnje od plev. Niti mladost ni samo pozitivna. Ni brez težkih plati in hudih pasti.

Ko sem vstopila v hišo, sem takoj uzrla vašo obsežno zbirko punčk in medvedkov. Zdi se, kot da bi se v njih zrcalile vaše ilustracije. In iz dnevne sobe se odpira pogled na vrt, ki me je takoj spomnil na zbirko vaših del Čudežni vrt. Ali navdih res črpate kar od tu, iz svojega doma?

Seveda, vse to mi daje navdih. Čarobni vrt pa je tudi spomin na otroštvo. Živeli smo v stari hiši s straniščem na štrbunk in brez kopalnice, ampak vrt smo pa imeli. Imeli smo rože, peteršiljček, kosa sem slišala peti. Pa še nekaj je bilo, česar danes ni več. Na vrtu smo imeli zeljnate glave in v njih je bilo polno zelenih gosenic, ki sem si jih dala na roko in jih gledala. Koliko pikapolonic je bilo. Pa metuljev. Zdaj ne vem, ali mi čez poletje trije letijo mimo vrta ... Žalostno je, da zanamcem zapuščamo oropan svet. In zakaj? Ker so te barabe vse pokradle. Pa ne samo pri nas. So ljudje, ki jim nikoli ni dovolj bogastva. Saj to je bolno. Ali normalen človek to lahko razume? Večina bogastva je v rokah peščice. To je bolezen.

Kako to, da ste sploh začeli zbirati starine, punčke, medvedke ...

Ne spomnim se, da bi bila, ko sem bila otrok, lačna hrane, čeprav ničesar ni bilo. Bila pa sem lačna lepote. Mama me je dostikrat peljala k maši, k frančiškanom, in tam je bilo dolgočasno, ampak sveče, rože, slike, kipi, vse to me je zaznamovalo. Zato sem pozneje, ko sem izbirala opremo za dom, iskala starine, veliko starin pa je povezanih z nabožnimi temami. Punčke sem začela zbirati, ker nisem imela nobene. Želela sem si jo, ampak ni bilo mogoče. In ko sem si punčke lahko kupila, je to postala strast. Pa ne gre za punčke visokega cenovnega razreda, le redke so stare sto let ali več, najstarejša jih ima 110. A če sem le zmogla, sem si enkrat na leto ali dve leti kakšno kupila. Z muko sem to spravila skupaj, vendar tudi z ljubeznijo.

Ste ravno zato morda že kdaj razmišljali, da bi iz te edinstvene zbirke lahko nastal muzej?

Veliko razmišljam o tem, ampak to ni tako preprosto. Vsekakor ne bi želela, da vse leži v kakem depoju. Pa tudi otrokom bi morala kaj zapustiti. In dokler živim, bi se tako ali tako težko ločila od tega. Uživam namreč v tem. Nikamor ne grem, potovala nisem, oblačila se nisem nič posebnega, kozmetika me ni pretirano zanimala, avtomobila nimam. Imam pa to. Pa veliko knjig. In v obojem še vedno zelo uživam.