Alice Munro: Ljubo življenje

+ + + +

O vsem, kar se pripeti

»Ljudje imajo misli, ki jih raje ne bi imeli. To se dogaja v življenju,« nekje zapiše kanadska nobelovka, in ob mislih gre zraven še marsikaj drugega in ne mine kot blisk, saj posledice drobnih naključij in na hitro sprejetih odločitev ostanejo do konca zemeljskih dni.

Alice Murno je tik pred nagrado zbrala svoje kratke zgodbe, zadnje štiri so avtobiografsko navdihnjene, pa vendar niti ne tako drugačne od drugih, in popisala kanadsko XX. stoletje in poklice in ljudi z roba med urbanim in ruralnim. Krajina je tipična, velike kmetije ali napol mestne hiše, sosedje, ki so pogosto ovira in vdirajo v posvečenost doma, pa tudi že postopen razpad; slutimo, da tistih, ki odhajajo, ki zapuščajo ognjišča, ne bo več nazaj. Da bodo družinske hiše, prodane v dobri veri in poplačane včasih bolj z obljubami kot v denarju, podrte in bodo na njihovem mestu zrasle brezoblične zgradbe, konfekcijske in brez duše.

Močan (ra)združevalni element skupnosti so razne protestantske ločine, ki med seboj kohabitirajo, kljub različici obreda ali interpretaciji nauka; vendar je to strpna družba in posebnosti so nerazumljive, toda vnaprej sprejete, ko recimo mlada biljeterka ne sme gledati filmov, ker je užitek ob zgodbah tabuiziran. Kot vedno kdo opazi, kadar mlada punca prižge cigareto, to se ja ne spodobi, za žensko ne. Kanada se nam tako kaže kot tradicionalna, enako pripovedne tehnike. To so bolj novele kot kratke zgodbe po ameriškem časnikarskem zgledu, pripoved je daljša in zajema včasih lep kos ali kar vse življenje, prehaja skozi čase in pobira spomine. Drugič se zgodba osredotoči okoli enega samega drobnega dogodka, vendar ga obkroža in stiska, okvir je vedno širši, četudi okoli detajla.

Munrojeva niza pripoved na videz neprizadeto in njene osebe so brezstrastne, ne samo epska distanca, prepoznavni so tudi neka otrplost in pristriženost, (samo)omejevanje velikih emocij in širok obseg razumevanja. Večinoma gre za popise drobnih dogodkov, nesojena ljubimca se srečata, mimobežno, in ni spet nič iz vsega, v otroški igri se utopi sestrica, fant beži pred impotenco, vse življenje, zaman, ob obetu življenja v dvoje drugi v paniki proda hišo in zbegne na samo. Bolj kot dogajanje so v teh zgodbah pomembni drobni vzgibi in zamolčano, opažanja in nove izkušnje, ki zaostrijo posamezne vedenjske vzorce in trše zarežejo značajske poteze.

Munrojeva pripada tradiciji, njen svet je postavljen v čas okoli druge vojne, vendar zaradi pripovedne spretnosti in globljega vpogleda še vedno korespondira s tem našim, pospešenim in globaliziranim.