Ajda Toman, igralka in animatorka

S svojima navihanostjo in pogumom na odru vsakič znova pritegne mlade gledalce, pa tudi njihove starše. Njo pa otroci navdušujejo predvsem s svojo iskrenostjo. V nasprotju z odraslimi namreč ne čakajo na končni aplavz, temveč nastopajočim s svojimi odzivi povratne informacije ponudijo že med predstavo. Včasih, pravi, lahko že po petih minutah slišiš: »Mami, a zdaj je že konec?« Takrat vedo, da so naredili nekaj narobe.

Sodeč po pozitivnih odzivih tistih, ki obiskujejo predstave Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer je zaposlena dobro leto dni, sama nekaj očitno le dela prav. V mladinski detektivki Emil in detektivi gradi samozavest mladih deklet, ko v vlogi Emilove sestrične Poni Klobuček mladim detektivom sicer izvablja rdečico na lica, a se jim tudi hrabro pridruži pri lovu na tatinskega Grundeisa. V Pepelki budi domišljijo, saj si sama zašije obleko in se raje kot s princem poroči s preprostim tipom, ki dela okusno marmelado. Kot Rdeča kapica v Odvratnih rimah Roalda Dahla pa se sama povsem neustrašno, brez pomoči lovca, s pištolo reši volka, ga odere in si njegov kožuh ovije okoli vratu ...

Predstavam za otroke se posveča že lep čas. V Gledališču Koper, od koder je po petih letih prišla v Ljubljano, je bila zanjo prav posebna izkušnja predstava Jake Ivanca Naočnik in očalnik. Ker zaradi prenove gledališča niso imeli na voljo odra, so kupili tovornjak in ga spremenili v potujoči oder. Predstava o Suhodolčanovih literarnih junakih, detektivih, ki se odpeljeta na zasluženi dopust, a ju že prvi dan preseneti novica o tatovih, ki otrokom kradejo šolske počitnice, je med šolarji postala prava uspešnica. Menda pa je bila tudi čisto prva predstava profesionalnega gledališča, ki so jo igrali na festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica. Predstava je bila presenetljivo lepo sprejeta tudi v Kolumbiji.

Z uličnim teatrom se je prvič srečala v srednji šoli. V ekipo Šolske impro lige (ŠILA) se je vključila po zaslugi Mojce Dimec, svoje profesorice slovenščine in improvizatorke iz Gledališča Ane Monro. »Impro« jo je utrdil, jo naučil hitrega in intuitivnega odzivanja, pa tudi tega, kaj pomeni biti del ekipe ter kako pomembni sta medsebojna komunikacija in izmenjava mnenj. Konec koncev jo je izoblikoval tudi kot igralko.

Na AGRFT je improvizacijsko gledališče postavila na stran in se štiri leta posvetila zgolj resnemu gledališču. Razvijanju govora in giba ... in ker je na akademiji pripadala generaciji s kar petimi igralkami, je velikokrat prevzemala moške vloge. Tudi diplomirala je iz te teme in pri tem izhajala iz dobro znanega dejstva, da so v gledališču na začetku moški igrali vse vloge, tudi ženske. »In dva tisoč let za tem na svet pridem jaz in se začnem ukvarjati z igro in se mi zgodi ravno obratno,« pristavi v smehu. Od trinajstih študijskih vlog je imela kar osem moških.

Svoj gledališki izraz je dokončno našla v Gledališču Glej, kjer se je preizkušala že med študijem. Za vlogo v predstavi Tomaža Štrucla Slodra – Ljubezen, dolga tri dni in noči je na gostovanju v srbskem Kragujevcu za svoj »karizmatični in v vseh čustvenih niansah prepričljivi nastop« prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo. To je bila prelomna predstava zanjo. Tudi zato, ker je bila takrat resnično del ekipe. Gledališče je namreč skupinsko delo, pri katerem si zelo odvisen od posameznikov, s katerimi ustvarjaš.

Preden je pristala v Kopru, je bila dobro leto na svobodi. Sodelovala je pri rekonstrukciji neoavantgardne predstave Dušana Jovanovića Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki Janeza Janše (Emila Hrvatina), za nekaj časa pa se je pridružila tudi Dejmo stisnt teatru, ki se je takrat poigraval s kratkimi oblikami gledališke improvizacije. »Z njimi je bil res ’rasfuk’, nobenih zakonitosti, samo bujna domišljija in igra spontanih reakcij,« se spomni.

Vmes je nekajkrat pokukala tudi ven iz gledališča. Čeprav je prepričana, da nima »face« za film, smo jo v najbolj gledanem slovenskem filmu Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja lahko videli v vlogi taborovodkinje. Kot profesorico slovenščine in angleščine Evico Klofutar pa jo redno spremljamo v oddaji nacionalne televizije Razred zase, ki se vrti okoli šole, učencev, učiteljev. Svoj glas posoja tudi različnim animiranimi junakom, vse bolj pa se uči tudi animacije lutk ...

Da vse to lahko počne, fizično in mentalno kondicijo ohranja s tekom. Takrat najde tudi čas za utrjevanje besedil za nove vloge. Kadar pa začne dvomiti o izbiri svojega poklica, se usede za šivalni stroj in si kaj zašije. Dve uri kasneje ima pred sabo končni izdelek. To jo pomirja. In ne samo to, če bi se kdaj odločila za menjavo poklica, je prepričana, da bi bila ravno šivilja.