Predstava 5fantkov.si v režiji Brine Klampfer vznemirja slovensko gledališko sceno

5fantkov.si bo v ponedeljek, 18.maja 2015, ob 20. uri zasedlo oder Mini teatra v Ljubljani. Pet mladih igralk se bo na odru prelevilo v pet frkolinov, starih tam okoli 10, 11 let in začelo s fantovsko igro. V tej otroški igri se natančno reproducirajo stereotipi odraslih, njihovo nasilje in razne nestrpnosti na vseh družbenih ravneh. Vse, kar med igro privre na dan, je v naši družbi pravzaprav že globoko ponotranjeno in je postalo družbeno sprejemljivo. "V času, ko svet pretresajo laži, pet fantkov govori resnico," je zapisala žirija v svoji obrazložitvi podelitve Grumove nagrade leta 2009 Simoni Semenič za dramsko besedilo 5fantkov.si, ki je menda mednarodno največkrat uprizorjeno njeno delo – vse od Norveške, Bolgarije, Slovaške pa do Mestnega gledališča Ljubljana, v bližnji prihodnosti pa bi naj bila postavljena tudi na enega izmed newyorških odrov.

Skratka, kar popularno dramsko besedilo, ki je vznemirilo marsikaterega režiserja in režiserko, tudi Brino Klampfer. Besedilo je poznala, saj sodi v študijski kurikulum prvega letnika študija primerjalne književnosti, in ideja o uprizoritvi jo je vznemirjala vse od takrat. "V tem besedilu je že vse napisano. Res, prav vse! Zato tekst ne prenese nobenega balasta – niti scenografskega, niti rekvizitov, niti izrazitih kostumov. Vse, kar dodaš, ovira igralca. Tako sem razmišljala, da če bi vse odvečno odvzeli, se osredotočili na besedilo, na igro, na sporočilo, na vsebino, bi imela močnejši učinek." In se je besedila lotila skupaj s kolegicami v produkciji Društva študentov primerjalne književnosti. V čevlje petih fantov so stopile Sara Gorše, Helena Fašalek, Brina Klampfer, Nika Korenjak in Katarina Krapež, dramaturginja je bila Maša Pelko, scenografijo je zasnovala Nina Vuga, kostumografijo Jakob Jurkošek in režijo Brina Klampfer. "Hkrati sem režiserka in igram enega izmed fantkov. In to je zapletena situacija, sploh ni lahko! Na začetku sem se težko odločila za to potezo. Sedaj vem, da bi bila predstava popolnoma drugačna, če bi bila pri tej uprizoritvi le režiserka. V procesu nastajanja sem stala z igralkami dobesedno sredi besedila in skupaj smo se prebijale skozenj. Osredotočena na tekst in njegovo interpretacijo sem dojela, kaj tekst zares potrebuje. Če bi bila zgolj režiserka, bi poskušala razvijati neko svojo idejo, zunanjo režijsko artikulacijo, ki bi bila v predstavi bolj vidna. Sedaj se mi zdi, da je bilo prav to, da sem se pridružila kot igralka, ključnega pomena. Naš proces dela je bil demokratičen, skupaj smo spoznavale, kako besedilo deluje, dobro smo sodelovale in vse to je rezultiralo v zanimivi predstavi." V bistvu so dekleta le pravilno brala tekst, proces dela narekuje samo besedilo, če mu znaš prisluhniti. Podtekst prišepetava, da si vloge, funkcije in naloge fantki podajajo v hitrem ritmu; režijo, dramaturgijo in improviziran dialog si podajajo kot žogico.

5fantkov.si Simone Semenič le v naslovu koketira z uspešnico 5moških.com in 5žensk.com. Igra spolov in vlog, ki je na delu tudi v omenjenih uspešnicah, kjer ženske razmišljajo o moškem zornem kotu in moški o ženskem, pa v fantkih zavzame povsem drugačne dimenzije. Zanimivo je, da je Semeničeva priporočila, naj fantke igrajo igralke in ne igralci. Brina pravi, da so pri snovanju predstave iskale odgovore, zakaj je ta napotek tako pomemben. "Že samo besedilo je fokusirano, ostro, natančno in hkrati tudi stereotipno v obravnavi ženske in moške vloge v družbi, v družini... Fantki v svoj igri posnemajo svet odraslih, se razbohotijo v paleto likov in situacij: dvoboji super junakov, nasilje v družini, nestrpnost v družbi – vse se stopnjuje v njihovi igri, dokler je ne prekine večerni zvonec. In prišle smo do sklepa, da če bi to igro igrali moški igralci namesto igralk, besedilo ne bi prišlo do takšnega izraza, igra bi bila prekruta." Je to morda drobna femenistična opazka in namig na to, da bi testosteron preigral besedilo? "Niti ne. Preprosto, ko fantke igrajo dekleta pride do potujitvenega efekta, ki je že sam komičen. Dekleta se igrajo, da so fantki, igrajo njihovo kruto igro odraslih, a zdi se, da sporočilo ostane močnejše zaradi deklet, saj prinašajo distanco." Premiera je bila 1.aprila v gledališču Glej, dober glas o predstavi pa je prinesel povabilo za gostovanje na Dunaj in v Francijo.

Avtorica drame Simona Semenič je bila po ogledu predstave zadovoljna in jim je poslala e-mail, strinjala se je tudi z drobnimi spremembami, ki so jih naredile v besedilu, rekoč, da so tudi to naredile dobro. "In če kaj takega reče avtorica besedila, potem si seveda vesel," pravi Brina, ki je v prvem podiplomskem letniku na primerjalni književnosti, torej druga stopnja po bolonjskem sistemu. Janševa vlada ji je leta 2012 z novo uredbo onemogočila, da bi lahko vzporedno študirala primerjalno književnost na FF in režijo na AGRFT. Gledališče in režija jo vlečeta že od vedno, zato je na prvi stopnji poslušala (akreditirala) nekaj predavanj na AGRFT – dramaturgijo pri Blažu Lukanu in zgodovino drame pri Denisu Ponižu. Študentje so bitko za pravico vzporednega študija na dveh različnih fakultetah izgubili, saj se je ta izgubila v vsesplošnih protivladnih protestih 2012/2013. Vendar bi morali vztrajati. Da država varčuje na izobrazbi mladih žal slišimo vsak dan, da financira le eno diplomo je bedni prihranek in hkrati velika izguba, saj s tem izgubljamo široko izobražene in iskrive radovedne mlade strokovnjake.

j56OvjB_RBk