Kaj počnemo v mraku

Učinek Facebooka.

Če si vampir, potem utegneš imeti velike težave, ko posije sonce. Kar seveda pomeni, da se bolj držiš noči in nočnega lajfa, toda tudi pri vstopanju v nočni lajf utegneš imeti precejšnje težave. Če hočeš namreč ponoči v lajf, si moraš najprej urediti pričesko in potem to, ali si res dober za potopitev v noč, preveriti v ogledalu, toda vampirja se v ogledalu ne vidi.

Vampirizem ti nudi sicer dolgo, magari večno življenje, toda vedno pride v paketu s številnimi ponižanji. Novozelandska vampiriada Kaj počnemo v mraku – parodično dopolnilo Jarmuschevih Večnih ljubimcev, bolj Noč neumnih mrtvecev kot Film, da te kap – je zabavnejša in lucidnejša od sodobnih komedij. Da vampirski klišeji dobivajo odbite, presenetljive spine, je še najmanj, kar lahko rečem – film je poln presenečenj, ki bodo postala novi klišeji. Da bolj teknejo, skrbijo štirje unikatni vampirji, pozerski Viago (Taika Waititi), dekadentni Vladislav (Jemaine Clement), proletarski Deacon (Jonathan Brugh) in osemtisočletni Petyr (Ben Fransham), ki stanujejo skupaj (Prijatelji, heh), izgubljeni v času (kaj ti bo večnost, če nimaš nič od dneva), obešenjaškem patosu (“prestari smo za to sranje,” bi lahko rekli vsakič, ko morajo po kri), omejenosti (kri je čas), pradavnih rivalstvih (volkodlaki!), hišnem redu (ja, krvavo packarijo je treba po novem za sabo počistiti) in resničnostnem šovu (ekipo, ki jih snema, varuje križ), toda ko odkrijejo novo tehnologijo, predvsem Facebook, je to priložnost, da dobijo nove prijatelje, ki jim lahko takoj spijejo kri. Drugi učinek Facebooka je za njih slabši: saj veste, ko že misliš, da si se enkrat za vselej znebil vseh tistih zoprnih starih prijateljev, znancev in sorodnikov, nenadoma čudežno oživijo in ti začnejo piti kri. Facebook je bil ustvarjen za vampirje, ne pa za ljudi, ki hočejo v miru umreti.