Žiga Kariž, slikar

V otroštvu v ljubljanski soseski Bežigrad mu je televizija ponujala ameriške krimiče iz 70. let, ki so se dogajali v New Yorku. Lokalna urbana veduta se je mu je risala že ob pogledu od doma proti jugu, po nekdanji Titovi cesti, in tako se je v zavest dečka iz mirnega spalnega naselja vtisnil tudi nevaren, privlačen, barvit in hiter filmski New York. Mesto je zato slikal že na Srednji šoli za oblikovanje, pa potem na Akademiji za likovno umetnost in z njim je ob koncu devetdesetih let tudi diplomiral.

Z generacijo, bodočima oblikovalcema Vasjo Cenčičem in Matijo Jemcem, pa slikarji Viktorjem Bernikom, Gorazdom Krncem, Arjanom Preglom, Miho Štrukljem in Sašem Vrabičem, je odraščal v razrahljanem socialističnem sistemu ob prvih ZX spectrumih, ameriških filmih in tuji glasbi. Najstniška leta so v času aktivne civilne družbe tekla ob poplavi podob – novih, komercialnih televizij, oglaševanja, svetlečih revij, digitalne fotografije in namiznega računalnika.

Ob koncu srednje šole, leta 1992, je prvič obiskal pomembno mednarodno razstavo Documenta v Kasslu in se odločil, da ga slikarstvo, podobno tistemu, ki ga ustvarja popularni belgijec Luc Tuymans, absolutno ne zanima, saj je preveč osebno, senzibilno, slovensko. Na drugi strani je bil nemški slikar Gerhard Richter, ki ga je na poti ob vrnitvi v Slovenijo videl še v muzeju Ludwig v Kölnu. S sošolcem Vasjo Cenčičem sta naslednje leto potovala na razstavo pionirja sodobne umetnosti Marcela Duchampa v Benetke, v Pariz na razstavo ameriškega konceptualnega umetnika Roberta Morrisa pa sta s sabo vzela še Jemca.

Prvo razstavo je leta 1997, še kot študent, pripravil s prijateljem, slikarjem in beat-boxerjem pri vokalni skupini Perpetuum Jazzile Sašem Vrabičem. Hitro se je razvedelo, da se bo otvoritve udeležil kustos Peter Weibel, ki je izbiral umetnike za prvi trienale slovenske umetnosti U3, in obisk v Galeriji in centru P74 v ljubljanskem Šentvidu je bil zato velik. Vrabič in Kariž pa sta si izborila mesto na razstavi U3, s katero je sodobna umetnost prevzela žezlo od dotlej prevladujočega slovenskega modernizma, ki se je s tem počasi pomaknil v zgodovino. In kar se slikarstva tiče, sta imela umetnika pri tem krepko prste vmes.

V ljubljanski Galeriji Kapelica je razstavil naslednji cikel, Sivo mesto, do katerega so ga pripeljali filmi Taksist, Shaft in The Warrirors. Potem so se razstave kar vrstile: sprva samostojne v manjših galerijah in skupinske v večjih institucijah, predvsem MG+ MSUM, pa nastop na Beneškem bienalu, posledična mednarodna serija razstav in profesura. Občasno so ga snubili tuji galeristi. Po nastopu na Beneškem bienalu tudi newyorški. Še prej so bili njegovi projekti predstavljeni v knjigi o sodobnem slikarstvu Vitamin P. New Perspectives in Painting založbe Phaidon med deli 114 slikarjev z vsega sveta. Hec je, da je ob tem vseskozi ohranjal držo neodvisneža in nesistemskega človeka. Saj to v resnici tudi je, a na srečo sistem tega ni opazil.

Kar naenkrat, brez napovedi, se je preimenoval v Janeza Janšo. Menda iz osebnih razlogov. Sočasno sta to storila še Emil Hrvatin in Davide Grassi. Osebna odločitev je vplivala na njegovo kariero in delo, vplivala je in še vpliva tudi na slovensko kulturno in širšo slovensko sceno. Tu in tam je vplivala celo na politika Janeza Janšo.

Leta 2009 je spet postal Žiga Kariž in se lotil še dekonstrukcije lastne zgodovine. Kot junak Umberta Eca v Skrivnostnem plamenu kraljice Loane jo je sestavil iz podob nekdanjih časov, tudi takšnih, ki so del kolektivnega spomina generacije. Natančno vivisekcijo lastnega življenja je opravil v več projektih in v enem od njih, Izgubljenem raju, se je preprosto moral spoprijeti tudi z Žensko. Najprej so bile to sentimentalne nagice iz Teleksa, ki so zbujale zaščitniška in nežna občutja. Pred kratkim, z razstavo, ki je do 16. oktobra na ogled v KC Tobačna v Ljubljani, pa je njegova Ženska tako odrasla, da je komentarček o njej na Facebooku dostavil še sam Max Modic. Logično, saj je slikar na štiri velika platna po matissovsko in hkrati po duchampovsko, ob tem pa še sodobno, parcialno, razteščeno in dekonstruirano, postavil štiri največje porno dive. Hkrati je razsekal vagino in sliko, pa še modernizem. Znova in ponovno.

Projekcija je, da mu bo MG+ MSUM v daljni prihodnosti priredila pregledno razstavo. Morda mu bodo podelili tudi kakšno Prešernovo nagrado. In v nasprotju z večino slovenskih umetnikov bo nekoč morda prejemal omembe vredno penzijo. Če bo šlo seveda vse po sreči. A še dobro, da se ne zanaša le na ustaljeni tok. Tako naslednji teden s kolektivom Made in China, ki skuša umetnost približati množicam, potuje na umetnostni sejem v Budimpešto. Berlinska galerija Galerie cubus-m, ki ga zastopa od lani, pa mu aprila 2016 prireja prvo samostojno razstavo v nemški prestolnici – in to na galerijsko noč, ko galerije streljajo s svojimi najmočnejšimi topovi.