Od ljudi za ljudi

Pred štirinajstimi dnevi so v ljubljanski Narodni galeriji po rednem dveletnem premoru podelili Brumnove nagrade, naša najvišja strokovna priznanja za oblikovanje vidnih sporočil, in z najuglednejšo, veliko Brumnovo nagrado, se je domov odpravila skupina mladih oblikovalcev z imenom Ljudje.

No, čisto vsi Ljudje nagrade seveda niso mogli odnesti domov, saj trije člani, Vladimir Mićković, Emil Kozole in Peter Stupica, trenutno živijo v San Franciscu, še eden, Lucijan Kranjc, pa v Berlinu. Veliko nagrado in za nameček še štiri »male«, kar je svojevrsten rekord, je tako v imenu vseh prevzel Miha Artnak, edini od stalnih članov skupine, ki je bil tisti dan v Sloveniji. Tudi Srđan Prodanović, ki se ima za glavnega hekerja v ekipi, je namreč ravno odpotoval v Zagreb.

A nič ne de, Ljudje so v resnici zelo fluidna in odprta tvorba in sami v skupino radi prištejejo še vse tiste mlade oblikovalce, ilustratorje in druge kreativce, s katerimi sodelujejo občasno, pri posameznih projektih. Tako se je pred približno štirimi leti tudi začelo. S prijateljstvom, ki je postopoma preraščalo v skupno delo in nazadnje v kolektiv Ljudje.

Da je žirija, sestavljena iz priznanih tujih oblikovalcev, tokrat glavno nagrado namenila skupini mladih oblikovalcev, niti ni posebno presenečenje, saj po njej že kar tradicionalno posegajo kolektivi, ki se šele dobro prebijajo. Izjema je Tomato Košir, avtor Objektivovih naslovnic, ki je to nagrado prejel na prejšnji podelitvi (2013), pred njim pa je slavila mlada ekipa, ki je z Aljažem Vindišem na čelu zakrivila likovno podobo tedaj na novo prebujenega študentskega časopisa Tribuna (2011), in še prej, ko so veliko Brumnovo nagrado podelili prvič (2009), oblikovalsko-umetniška združba ZEK Crew, katere člani so tedaj šteli nekaj več kot dvajset let. Nagrado so jim prinesli izvirni, z nožki olfa izrezljani jumbo plakati za festival Trnfest.

Med soavtorji teh plakatov je bil tudi Miha Artnak. In zdaj je tudi član kolektiva Ljudje, to pa pomeni, da je trenutno edini slovenski oblikovalec z dvema velikima Brumnovima nagradama. Vendar sam tega nikakor ne želi napihovati, saj so bile zasluge za obe resnično skupinske. Oziroma če smo natančnejši, največje zasluge ima tokrat izjemno sodelovanje med Ljudmi in ekipo vzpenjajočega se domačega podjetja Flaviar, saj je bil nagrajen prav plod njihovega skupnega dela.

Flaviar zadnjih nekaj let velja za sinonim za novodobnega ponudnika žganih pijač. Ne želi prodajati vsega, kar obstaja, temveč le manjši, premišljeno kuriran izbor, zato ustvarja tematske okuševalne sete, s katerimi spoznavamo različne okuse in se tako laže odločimo, kaj nam je všeč. Tega so se lotili strateško, z mislijo, da je oblikovanje eden od ključnih kosov sestavljanke, in tako se je del kolektiva Ljudje – Mićković, Kozole in Stupica – pravzaprav vključil v Flaviar in začela je nastajati v vseh pogledih premišljena in dovršena celostna izkušnja.

Del te so orodja, s katerimi želijo kupcu olajšati izbiro, in med njimi je tudi interaktivna grafika Spirala okusa (The Flavour Spiral), ki pomaga pri hitrejšem prepoznavanju okusov in vonjav žganih pijač. V Flaviarjevi mobilni aplikaciji preprosto kliknete nanjo in v hipu izveste, da boste v temnem rumu znamke Quorhum, ki se je staral tri desetletja, okusili predvsem temno čokolado, kavo in sladki šeri. V rumu znamke Ron de Jeremy bosta najmočnejša okusa banane in lesa. V viskiju Highland Park pa dim, šota, šeri, ogenj, limonina lupinica in še kaj ... In vse to izvemo na tako estetsko dovršen in igriv način, da ne preseneča, da sta spirala in celotna aplikacija, ki sta več kot očitno plod odlične kemije med ekipama, navdušili mednarodno Brumnovo žirijo. Celo tako, da jima je skupno namenila kar tri nagrade.

Še več, aplikacija je s tem postala prva spletna – bolje rečeno »nepapirnata« – oblikovalska rešitev v zgodovini, nagrajena z veliko Brumnovo nagrado. Žiriji se je zdela preprosto »očarljiva in izvirna«. Všeč ji je bil tesen preplet vsebine in oblikovanja, pa tudi, da prinaša »nov, jasen poslovni model in novo razumevanje sveta pijač«. Zato je sklenila, da je aplikacija »dokaz, da so osredotočene digitalne zamisli odlična priložnost za ustvarjalnost in za posel«.

Zdi se, da se ta misel dobro sklada tudi z miselnostjo, ki se je pri delu držijo Ljudje. Trudijo se biti več kot oblikovalci celostnih grafičnih podob, za kar so se sicer izobrazili med študijem. Ne želijo zgolj loščiti površine, temveč vrtajo globoko v naročnika, da bi se oblikovalske rešitve kot dodana vrednost lahko zažrle v vse njegove pore, ne le v proizvode in storitve, temveč tudi v strateško razmišljanje in komunikacijo. Še zlasti velik manevrski prostor pa vidijo na spletu in njegovih platformah, čeprav to od njih terja neprestano izobraževanje o tehnoloških in programskih novostih, ki jim kar ni videti konca ... A skokov iz območja udobja so vajeni. Vladimir in Lucijan se denimo ukvarjata še s fotografijo in videom. Fantje so bili tudi med soustanovitelji pop-up trgovine z izdelki mladih slovenskih oblikovalcev Pop up dom, Kreativne cone Šiška in kreativnega centra Poligon. Eksperimentirajo, preizkušajo nove možnosti.

Iz teh temeljev izhajajo tudi njihovi številni projekti za mlada domača podjetja, denimo za Musguard, Zen Egg, Ondu in FlyKly, pri katerih so poskrbeli za celostne grafične podobe, spletne strani, uporabniško izkušnjo ali kombinacijo rešitev. Ali pa delo za podjetje Ink iz San Francisca, ki za vodilne ameriške fakultete posodablja postopek tiskanja in druge pisarniške tehnologije; to je Kranjca angažiralo kot svojega vodilnega oblikovalca. Ali pa ukvarjanje z avtorsko spletno in mobilno aplikacijo Fatsell, ki poenostavlja prodajo na mednarodnem trgu in je septembra na Mednarodnem obrtnem sejmu v Celju prejela prvo nagrado. Njen glavni razvijalec je Prodanović, oblikovalec Artnak.

Enaki pa so tudi temelji projektov, ki sta jim te dni prinesla preostali dve Brumnovi nagradi. Prvi od njiju, oglaševalska kampanja Reši RŠ, je nastal v času reševanja Radia Študent iz finančne stiske, v katero so se s prostovoljnimi prispevki, tudi prek spleta, vključili njegovi podporniki. Po mnenju žirije ga je »duhovito in interaktivno« zasnoval Artnak, ki se je tudi v preteklosti že večkrat družbeno angažiral, nazadnje z dobrodošlico beguncem z Bližnjega vzhoda, v arabščini izpisano na rimejku plakata Slovenija, moja dežela, ki ga je postavil ob slovensko-hrvaški meji.

Drugega nagrajenega projekta pa se je ob koncu magistrskega študija na priznani londonski šoli Central Saint Martins lotil Kozole. Vseskozi so ga zanimali različni načini nadzora na spletu, nazadnje pa je nastala po mnenju stroke »bistroumna, konceptualno zanimiva, našemu času primerna«, pa tudi velike pozornosti deležna tipografija Seen s prednastavljenimi besedami, ki jih NSA in druge obveščevalne agencije uporabljajo za targetiranje spletnih komunikacij in jih zato samodejno prečrta. Kot pravi Kozole, je imel namen »spodbuditi javno razpravo o tem fenomenu« in »morda spodbuditi tudi nastanek novih tehnik za varovanje zasebnosti«.

Ljudje pred razglasitvijo Brumnovih nagrad kakšnih posebnih pričakovanj niso imeli, saj nikoli ne veš, kaj bo všeč kateri žiriji. So pa strokovnih nagrad, posebej najvišje, veseli. Dosedanje nagrade jim sicer niso prinesle novih poslov, za te so bili vedno »krivi« naključja, povezovanje, sodelovanje, priporočila, portfolii ..., a pravijo, da je lepo, če stroka podpre tvoje delo, pa tudi tvoj način razmišljanja. In še zlasti, če nagradi skupinsko delo in sodelovanje, ki ju sami tako vneto zagovarjajo.

Razstava:
Finalisti 7. bienala vidnih sporočil Slovenije
Kje: stekleni prizidek Narodne galerije, Ljubljana
Kdaj: do 22. novembra 2015

Font(ana) znanja

Vplivna revija Monocle navdušena nad slovenskimi oblikovalci in arhitekti

Potem ko so po svetu poročali o odličnem newyorškem gostovanju slovenske vokalno-gledališke skupine Carmina Slovenica z dirigentko Karmino Šilec na čelu, potem ko sta bila silovitega odziva deležna nastopa slovenskih glasbenih skupin Laibach in Silence v Severni Koreji in je precej mednarodnega zanimanja zbudila tudi razstava slovenskega fotografa Matjaža Tančiča v tej državi … so, tako kaže, na vrsti slovenski oblikovalci in arhitekti.

Mesečna revija Monocle, ena najvplivnejših mednarodnih publikacij, kar zadeva pisanje o globalnih temah in življenjskem slogu, jih je na naslovnici najnovejše, novembrske številke razglasila za fontano znanja. Gre za nedvoumno pohvalo, ki je hkrati tudi besedna igra, saj beseda font označuje tipografijo oziroma črkovni nabor, te pa seveda ustvarjajo grafični oblikovalci.

Pohvalo, izpisano na okrogli nalepki, sicer najdemo le na izvodih Monocla, ki so naprodaj pri nas. Vendar to ne pomeni, da so drugod po svetu ob pogledu na Monoclovo naslovnico prikrajšani za novice o kakovostnih slovenskih ustvarjalcih, saj naslovnico revije krasi fotografija slovenske oblikovalke Mine Fine, ki stoji pred plakatom 31. grafičnega bienala.

Prav zaradi otvoritve bienala, na tujem ene najbolj prepoznavnih in cenjenih slovenskih kulturnih prireditev, je Monoclov novinar Guy De Launey konec avgusta obiskal Ljubljano. Med drugim ga je zanimalo, kako se bienale, ki je letos dočakal 60-letnico in je celo najstarejša takšna prireditev, po številnih pretresih, s katerimi je zaznamovana njegova zgodovina, od osamosvojitve Slovenije do vzpona interneta, v tokratni izdaji, spoprijema z aktualnim vprašanjem, kaj grafika danes sploh je.

Pritegnila pa ga je tudi grafična oblikovalka, ki je preštudirala celostne grafične podobe vseh 30 dosedanjih bienalov in z mislijo nanje zasnovala celostno podobo tokratne prireditve, prelito na plakate, vabila in v druga vidna sporočila. Gre za večkrat nagrajeno oblikovalko Mino Fino, ki deluje v oblikovalski skupini Grupa Ee, prepoznavna pa je tudi kot ilustratorka, vidžejka in članica glasbeno-vizualnega kolektiva Your Gay Thoughts. De Launeyju je povedala, da ima več poklicev, in dodala, da se slovenski oblikovalci prav zaradi majhnosti države pogosto ne omejijo le na eno profesijo in tako zlahka prehajajo med njimi.

Kot kaže, je Monoclovega novinarja prav ta »vrlina« spodbudila, da se je kasneje še enkrat vrnil v eno najmanjših evropskih držav in obiskal še nekaj naših oblikovalcev, pa tudi arhitektov. Govoril je z Vaso Perovićem iz biroja Bevk-Perović, katerega dela je mogoče najti tudi v Bruslju in Helsinkih, in Aljošo Deklevo iz biroja Dekleva-Gregorič, ki je stroko navdušil z rezidenco na vrhu klifa na Mauiju. Dekleva mu je povedal, da morda res nimamo velike industrije, imamo pa družinska podjetja in neodvisnega duha, in novinar je v podkrepitev te teze nato obiskal še oblikovalski Atelje Balant, kjer je ustanovitelj Boris Balant dejal, da se delo oblikovalcev pač spreminja in se morajo zato ves čas razvijati, in mlad vsestranski kolektiv Multipraktik, ki stavi na povezovanje in projektno sodelovanje.

Novinar je zapis o svojem obisku sklenil z besedami, da ideali skupnosti nekdanje Jugoslavije očitno doživljajo neke vrste prerod. Monoclovo uredništvo pa je članek zaokrožilo še z mislijo, da mora Slovenija obetavnim oblikovalcem preprečiti, da bi v iskanju služb pobegnili v tujino, grafični bienale pa mora pritegniti še več pozornosti in zbuditi zanimanje po vsej Ljubljani. Vse kaže, da so slovenski ustvarjalci resnično navdušili, saj jih je Monoclovo uredništvo nazadnje posebej omenilo kar na naslovnici.

Revija Monocle je v preteklosti že pisala o izstopajočih dosežkih Slovencev, tudi denimo o Tini Maze in Martinu Strelu, tokratna posebna omemba Mine Fine in njenih kolegov na naslovnici pa se zdi zaradi vplivnosti revije posebno priznanje. Slovenskim oblikovalcem in arhitektom in tudi ljubljanskemu grafičnemu bienalu.