N'toko

18. 12. 2015  |  Mladina 51  |  Žive meje

Soočenje

Ne, ti polpismeni hujskači niso neki nepomembni liki iz resničnostnih šovov – so ljudje, ki vplivajo na resnične državne institucije in imajo moč odmerjati človekove pravice ostalim

Se še kdo spominja Jerryja Springerja? Že dolgo ga nismo videli na naših ekranih, a njegov legendarni pogovorni šov menda še kar živi in je pred kratkim praznoval 25-letnico. Sam se bolj kot vsebine spomnim debat, ki jih je oddaja sprožila. Ob pogledu na čudake, ki so se v etru obmetavali s stoli in v stereotipnih trailer trash dialektih eden drugega obtoževali neverjetno predrznih, celo incestuoznih prevar in fetišev, smo se naslednji dan v šoli vedno spraševali, ali gre za resnične ljudi ali za igralce. So takšni ljudje sploh možni? Ali je režiser izumil neki imaginarni svet, ali smo mi tisti, ki živimo zaščiteni v malomeščanskem balončku in nas Jerry sili v soočenje z resničnimi človeškimi odnosi? Kakorkoli že, oddajo smo zvesto gledali in skupaj z Američani prisostvovali obredu zgražanja nad skreganimi ljudmi, ki jih je voditelj za našo zabavo skupaj postavil v ring.

Če danes, četrt stoletja resničnostnih šovov kasneje, vulgarni izbruhi Jerryjevih gostov nikogar več ne šokirajo, nas sem in tja še vedno pretrese kak medijski nastop. Žal pa za to več ne skrbijo B-razredne pogovorne oddaje, ampak so gladiatorsko talk show formo prevzela kar politična soočenja na nacionalni televiziji. Tako se je ob pogledu na tabor, ki je prejšnji teden na soočenju v studiu RTV nasprotoval izenačenju pravic za istospolne pare, mnogim naredil debel cmok v grlu. Kaj, za vraga, pa je zdaj to? Njihovi lunatični napadi na istospolno usmerjene so nas ponovno silili v znano vprašanje: Ali so takšni ljudje sploh možni? Ali ne gre morda za igralce? Kakršenkoli je že odgovor, soočenje je postalo velik hit in sledil je glasen obred skupinskega zgražanja na socialnih omrežjih. Ustvarilo se je stotine memov, gifov in zapisov, skozi katere smo se ponorčevali iz vsega kar je PROTI, od njihovega videza in osebnega življenja do slovničnih napak. Pa smo jim pokazali!

Podobne obdelave so že leta deležni neumni in nestrpni tviti s strani desnice: »Glej jih, zavzemajo se za prave Slovence, pa ne znajo pisati v lastnem jeziku!« Zdi se, da nam desnica ves čas uprizarja Jerry Springer Show. Ob tem pa se večkrat sprašujem, ali ni naše norčevanje iz konservativnega tabora v resnici način pobega nazaj v mehurček. Nestrpne in hujskaške ljudi je seveda lahko diskreditirati in se tolažiti, da gre za neke nesposobne drugorazredneže, ki še pisati ne znajo. Toda stopimo korak nazaj in se vprašajmo, ali so res tako nesposobni. Ali lahko ti nagovoriš deset tisoče ljudi po vsej državi vsako nedeljo dopoldne? Ali lahko ti z enim samim tvitom prisiliš medije v to, da 24 ur na dan pišejo o tvoji agendi? Ali lahko ti pokličeš ustavnega sodnika in mu namigneš, kako naj glasuje? Od kod potem ideja, da jih z duhovitimi tviti postavljamo nazaj na njihovo mesto?

Sedanja množična paranoja je rezultat trdega dela desnih aktivistov, ki se vse dni v letu strastno borijo za vsak košček javnega prostora, da ga lahko polnijo s svojimi sovražnimi vsebinami.

Ne, ti polpismeni hujskači niso neki nepomembni liki iz resničnostnih šovov – so ljudje, ki vplivajo na resnične državne institucije in imajo moč odmerjati človekove pravice ostalim. In če ima skupina tako slabo artikuliranih ljudi tako velik vpliv na javno mnenje, je smeh zadnja stvar, na katero smemo pomisliti. Vzeti jih je treba smrtno resno. Seveda imajo obupne argumente, ni pa res, da njihova moč nima legitimnosti – legitimnost črpa iz dejstva, da nagovarjajo ogromno število ljudi, katerih obstoja se v našem mehurčku očitno premalo zavedamo.

Vrnimo se za trenutek v Ameriko. Ta se letos sooča s fenomenom Donalda Trumpa, ki lomasti po medijih kot kakšen stripovski super-villian. Kljub temu da Trump zgleda in govori kot pošast iz močvirja, pa mu popularnost iz dneva v dan raste. Možak je v politiko stopil naravnost iz svojega lastnega resničnostnega šova in ve, da so argumenti pri oblikovanju javnega mnenja postranska stvar. Najprej šteje gledanost. Če imaš dostop do medijev in dolgo ponavljaš iste fraze, te postanejo resnica. In če te pri tem kup zgroženih levičarjev vestno retvita in se zraven norčuje iz tvojih volivcev, še toliko bolje. Kot opozarjajo ameriški medijski strokovnjaki, ga satira ne more ustaviti, ampak lahko le še bolj radikalizira tiste, ki verjamejo v Trumpove teorije zarote. Človek, ki je bil še pred nekaj meseci internetna šala, se tako lahko hitro prelevi v oblastnika, če so internetne šale edino, kar mu stoji na poti. V letih gledanja South Parka smo se naučili, kako se norčevati iz zmešanih politikov, ničesar pa ne vemo o tem, kako se jim postaviti po robu. Edina reakcija zgroženih Američanov na Trumpov vzpon je tako sklep, da so ostali Američani očitno zarukani. A ne le da s to površno razlago ničesar ne rešijo, z njo celo pomagajo demagogu pri njegovem vzponu. Trump hoče, da si to mislijo o njegovih volivcih. Nič drugače ni z domačimi povzpetniki, ki so se naučili javno zgražanje intelektualcev uporabljati v svoj prid.

Šele ko se nehamo sklicevati na zarukanost sodržavljanov, se lahko zares začnemo ukvarjati z realnimi problemi. Res je, veliko Slovencev živi v iracionalnem strahu pred LGBT, islamsko, komunistično ali kako drugo zaroto, a nehajmo se že enkrat čuditi. Vprašati se moramo, kako smo prišli do takšnega stanja. Ljudje ne sovražijo manjšin kar tako. Sovražijo jih, ker jih vrsta institucij in medijev iz dneva v dan, iz leta v leto prikazuje kot nekakšno nevarnost za družbo, saj je strah postal največji politični kapital desnice. Sedanja množična paranoja je rezultat trdega dela desnih aktivistov, ki se vse dni v letu strastno borijo za vsak košček javnega prostora, da ga lahko polnijo s svojimi sovražnimi vsebinami. Je rezultat tega, da smo se ostali temu prostoru odpovedali in zgolj še popravljamo slovnične napake. Tudi če bosta Primc in kompanija tokratno bitko izgubila, je naivno misliti, da bomo prišli do strpne in odprte družbe zgolj s kritiko nastopov desnice v šundovskih TV-soočenjih. Zoper njihovo govorico se bomo morali začeti boriti enako vztrajno, potrpežljivo in marljivo kot Primc za svojo agendo.