Nas še slišiš, Major Tom?

Že od jutra, odkar sem izvedel tragično novico, razmišljam, kaj naj napišem. V zadnjih letih sem napisal že kar nekaj in memoriamov in nekrologov, tokrat pa, moram priznati, se mi kar malo zatika. Kako na njegovi zadnji poti ovekovečiti človeka, ki je vplival na toliko ljudi, se dotaknil toliko generacij in služil kot navdih neštetim umetnikom, ne zgolj glasbenikom. David Bowie je odšel med zvezde, pravzaprav tja, od koder je prišel.

Ob slovesu o preminulih ponavadi ljudje zapišejo le najboljše. Velikokrat celo pretiravajo. In če so zvezdniki, so pretiravanja še toliko večja. Zato to slovo ne bo nič drugačno. S to razliko, da smo o Davidu Bowieju upravičeno pretiravali že za časa njegovega življenja.

Ponavadi je lažje pisati o tistih, ki jih nismo poznali, o tistih, ki smo jih opazovali od daleč. Za Bowieja sem imel vedno občutek, pa naj se sliši še tako nenavadno, da ga poznam. Da poznam njegov bit, njegovo neustavljivo lakoto po ustvarjanju, izražanju, tako vizualnem kot zvokovnem in tekstovnem. Za Bowieja se je vedno zdelo, da je bil človek, ki je padel na Zemljo, kot je tudi naslov istoimenskega filma, v katerem je nastopil. Nekaj od njegove zunajzemeljskosti je bilo prirojene, nekaj pa je bil, če se ne slepimo, seveda, spreten piar. V dvigovanju prahu in ustvarjanju nadzemeljskih likov je bil vrhunski, pravzaprav je samega sebe ves čas svoje kariere tretiral kot Ostržka. Mojster Pepe pa je bil on sam. Bowie je bil sam svoj stvarnik.

Svojo podobo je kameleonsko spreminjal po trenutnem navdihu, po obdobjih, ki so bila skrbno načrtovana. Od hipijevskega Davyja Jonesa v šestdesetih, za katerega se pravzaprav nihče ni zmenil, do kozmičnega pustolovca Majorja Toma, ki ga v "pločevinki" izstrelijo v nebo in se vedno bolj približuje svojemu vesoljskemu alter egu Ziggyju Stardustu, katerega je živel v začetku sedemdesetih in ga na vrhuncu njegove slave tudi pokopal.

Ziggy Stardust je bil odprto biseksualen vesoljski zvezdnik, ki je s svojim nadpisanim in androgenim prihodom obračal glave, poglede in ušesa. Bowiejeva glasba in teatralnost je takrat končno zapustila Veliko Britanijo, odšla v svet in zvezda je bila rojena. John Lennon je zanj rekel, da je to še vseeno rokenrol, le da je rokenrol s šminko. Sodobnik najslavnejšega Beatla Mick Jagger je bil drugačnega mnenja, v Bowieja se je dobsedno zaljubil, v njem je videl edinega enakovrednega tekmeca, muzo, prijatelja, celo ljubimca. Kar je bila za Davida ultimativna potrditev, saj je kot mladenič vedno sanjal in si domišljal, da je Mick. Ja, od Bowieja so kradli vsi, predvsem najboljši. Najdemo jih tudi v vsaki kasnejši generaciji - zadnja od vidnejših sta denimo Marilyn Manson in Lady Gaga.

Bowie se je gledaliških trikov naučil od svojega mentorja Lindsayja Kempa, igralca, mimika in koreografa. Dramske izkušnje in izpiljeno odrsko nastopanje mu je prišlo prav, ko je skoraj lastnoročno pokrenil glam rock gibanje, ki se je od hipijevskih šestdesetih iz ljubezenske revolcije pomikalo bolj k seksualni. Bowiejev glasbeni kolega Iggy Pop (kakšen odnos sta imela je dobro orisano v filmu Velvet Goldmine, kjer so sicer spremenjena imena) je za Davida v tistem obdobju dejal, da je bila njegova "težava" ta, da ko ni bil v treznem stanju, je dejansko verjel, da je "zajebani" Ziggy Stardust.

Da se to besedilo ne bo spremenilo v naštevanje likov, ki jih je ustvaril Bowie, naj vseeno omenimo še nekaj ključnih, ki so sledili, zgolj za oris njegove spreminjajoče se narave, kjer pa je vedno pazil, da nikoli ni izgubil sebe. Aladin Sane je bil Ziggyjeva nadgradnja, sledili so "soul Bowie", ki je na albumu Pin-Ups skušal biti britanski Marvin Gaye, pa Thin White Duke, elegantni polizanec s kultno ploščo Station To Station, in berlinski Bowie, ki je v drugi polovici sedemdesetih izdal nepozabno trilogijo Low, Heroes in Lodger.

Bowie je eden od tistih, ki mu ne gre zameriti niti njegovega komercialnega MTV profila v osemdesetih. Saj, veste, blond Bowie iz spotov Let's Dance in China Girl, ki jih ponavadi poslušamo bolj na skrivaj. Ponosneje in bolj na glas si med glasbenimi sladokusci zavrtimo njegova eksperimentalna devetdeseta, kjer se je spogledoval z elektroniko, ki ga je fascinirala vse do njegovih zadnjih dni. Plošči Outside in Earthling še danes veljata za eni od njegovih najboljših stvaritev v post-rockerskem obdobju.

David Bowie je bil kameleon popa, hkrati pa tudi večni inovator, ki ni prenesel, da bi postal muzejski eksponat kot denimo Rolling Stonesi, temveč je vedno znova iskal nove prijeme.

"Ste videli Facebook? Do treh popoldan bodo imeli Bowieja vsi polno mero za vse življenje," je izjavil novinarski sodelavec, ko je hitel mimo moje mize, sodelavka pa mu je odgovorila, da je to zgolj dokaz, da so ga res vsi poznali. Dejansko je to res. Ne glede na generacijo ali življenjsko obdobje, smo se vsi prej ko slej srečali z Bowiejem. Že kot otroci smo ga najprej spoznali v filmu Labirint, kjer je igral nepozabnega kralja goblinov in kasneje v najstniških letih ob prvih izhodih v klube, prvih prižganih džojntih in prvih poslikavah po obrazu.

Na njegovem koncertu sem bil zgolj enkrat, a tega ne bom pozabil nikoli. Bil sem res še mlad, konec osnovne šole. Takrat je Bowie enkrat in edinkrat nastopil pri nas, ko se je med svojo turnejo ustavil tudi v ljubljanski Hali Tivoli. Slika, ko so se nad njegovo glavo spustile neonske luči, in si je v svojem značilnem slogu, prižgal cigareto, mi je za vedno ostala v spominu. Bil je trenutek, ko sem ugotovil, da je ta človek, ki stoji le nekaj metrov stran od mene, brezčasen.

Bowie je bil fenomen, saj so ga spoštovali tako rockerji kot elektroničarji. Bil je stičišče alternative in mainstreama, vedno je znal upešno krmariti med obema. Včasih bolj, drugič manj načrtovano, vseskozi pa je bil v svoji obrti vrhunski in perfekcionist. Predvsem pa se je vedno zdel neuničljiv. Kot pravijo, da so neuničljivi kozorogi ... Dolgo časa jim nihče nič ne more, potem pa je tega konec.

Zemljo je zapustil le dva dni po svojem 69. rojstnem dnevu, za zadnji rojstni dan pa si je poklonil svoj že 25. studijski album Blackstar. Kot da bi vedel ... kot da bi slutil.

Danes zjutraj naj bi deževalo, a je sijalo sonce, na nebu pa se je med oblaki izrisala Bowiejeva ikonična barvita strela, ki jo je s sklonjenim pogledom, a zato nič manj ponosno in reprezentativno, nosil na naslovnici albuma of Aladin Sane. Zvečer pa bo na nebu zasijala črna zvezda.

Ni primernejšega slovesa in zaključka, kot spodaj pričujoča kitica iz njegove Space Oddity. Nas še slišiš, Major Tom?

"This is Major Tom to Ground Control,

I'm stepping through the door

and I'm floating in the most peculiar way

and the stars look very different today.

For here am I sitting in my tin can,

far above the world.

Planet Earth is blue

and there's nothing I can do."