Katarina Stegnar, igralka, performerka in avtorica

Ko je v ponedeljek za dveletni ustvarjalni opus prejela nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, je marsikdo dahnil: končno!

Končno zato, ker se je v dobrih petnajstih letih, kolikor traja njena kariera, uveljavila kot ena naših najbolj celovitih odrskih ustvarjalk. Ni le odlična gledališka in filmska igralka, temveč tudi performerka, plesalka, pa tudi avtorica ali soavtorica številnih predstav, ki so uprizoritev praviloma doživele na naši neodvisni odrski sceni. Na tisti, kjer je, ko jo je še kot študentko posrkalo zraven, kar brbotalo od svežih, drznih, naprednih, subverzivnih idej, od eksperimentiranja in raziskovanja, a so jo vedno novi rezi in varčevanja v zadnjih nekaj letih dramatično opustošili.

Razmere za delo v tem nekoč buhtečem ekosistemu so danes vse težje, proračuni za predstave skorajda nikakršni. In tako ni mogoče delati. Tako ni mogoče niti živeti, kaj šele preživeti. Sama je pred dobrim letom prav zato prvič v življenju sprejela redno zaposlitev, in to v Slovenskem mladinskem gledališču, ki je tudi edina institucija, v kateri se je videla. Ostaja pa še vedno tesno povezana tudi z neodvisnim gledališčem. Navsezadnje je ena njegovih ključnih predstavnic. Kolegi so jo nekoč brez njene vednosti okronali celo za »kraljico neodvisne scene«.

Energična in radoživa je bila že kot otrok. Trenirala je atletiko, karate in tenis, godla na violončelo. A nič od tega je ni tako prevzelo kot gledališče, ki ji je prekrižalo pot na bežigrajski gimnaziji. Najprej z vlogo starke v angleški predstavi Paula and the Pirates. Vzporedno se je igre učila pri Barici Blenkuš in nato še na Gledališki in lutkovni šoli (GILŠ), kjer je ob odličnih mentorjih spoznavala vse plati gledališča, petja in plesa. Pa je kljub temu skoraj postala biologinja. Enako silovito jo je namreč vleklo v obe smeri. Biologijo je eno leto celo študirala.

Ko se je prepisala na AGRFT, ni pričakovala, da bo študij igre prinesel tudi toliko frustracij. V konfliktu je bila s samo seboj, pa tudi s profesorji, ki so ji denimo težili, da govori prehitro in nerazumljivo. Zato ne preseneča, da se je takrat tako zelo našla v projektih plesnega gledališča Betontanc, kjer se je lahko izražala brez besed, le z gibi. Ustanovitelj tega gledališča Matjaž Pograjc, tako rekoč njen odkritelj, ji je pozneje namenil še ogromno vlog, tako v Betontančevih kot tudi bolj klasičnih predstavah v Mladinskem. Nazadnje sta moči združila konec lanskega leta v Rokovi modrini. Najlepše pa sta skupno ustvarjanje bržkone zastavila v Pavli nad prepadom, kjer igra prvo evropsko alpinistko Pavlo Jesih, ki je bila, ker se ni želela ukloniti sistemu, kaznovana z izbrisom iz zgodovine.

Tudi sama je neupogljiva. Je neposredna, budno spremlja dogajanje v družbi in vse to je, skupaj z dolgoletnim prekarnim delom, zelo zaznamovalo tudi njeno ustvarjalnost. A le enkrat samkrat, tik pred vseslovenskimi vstajami, jo je odneslo v povsem aktivistične vode – v znak upora proti razglašanju umetnikov za zajedavce državnega proračuna je iz rumene samolepilne folije izdelala Davidove zvezde z napisom »artist« in jih razdelila umetnikom. In ti so jih nosili.

Seznam njenih umetniških projektov je dolg in raznovrsten. Na njem je približno petnajst performansov s provokativno zasedbo Via Negativa, s katero še vedno rušijo meje odrske umetnosti. Zgodil se ji je igralski »bend« Beton Ltd., ki so ga ustanovili skupaj z nekdanjima sošolcema in soigralcema v Betontancu Primožem Bezjakom (ki je tudi njen partner) in Brankom Jordanom, in sicer potem, ko so pri skupnem delu z nizozemskim kolektivom Jongholandia prvič videli, da igralci lahko delajo brez režiserja in so sami tudi pisci besedil za predstave. Krenili so po isti poti in vse dosedanje uprizoritve, v katerih so lucidno premlevali globalno segrevanje, bruseljske prevajalce, kje so bili, medtem ko so si vsi drugi nagrabili denar, in upor, so bile odlično sprejete. Enako velja za sodelovanje z Juretom Novakom in Urško Brodar. Lani so v Gledališču Glej prepričali z avtorsko predstavo o agresiji in samih sebi Katarina po naročilu, s katero bodo marca med drugim nastopili tudi v tekmovalnem programu Tedna slovenske drame.

Tu in tam se ji je zgodil tudi kak celovečerni film. V manjših vlogah smo jo videli v Predmestju in Zgodbah is sekreta, v večjih pa v Barabah! in v na tujem z navdušenjem sprejetim in nagrajenim, doma pa skoraj prezrtem Drevesu. Režiserka Sonja Prosenc je v vlogi mame, nad katere družino visi temačna usoda, videla samo njo. Njeno prezenco, moč, nezlomljivost.

Zdaj je njen bogati opus opazila tudi država. Sama pa je priložnost izkoristila predvsem za poziv k drugačni kulturni politiki, sploh na področju neodvisne ustvarjalnosti. Kajti če se bodo take razmere nadaljevale, se že tako zmrcvarjeni kulturi obetajo še bolj črni časi. Še veliko bolj črni od avbe modne oblikovalke Sanje Grcić, ki jo je imela na glavi ob prevzemu nagrade. Tudi v znak protesta.