Uporaba prostora in arhitekture v video delih

SCCA Ljubljana v okviru arhiva video in novomedijske umetnosti Postaja DIVA redno pripravlja tematske in študijske razstave. Letošnja, z naslovom Učinek bližine. Podoba tranzicije v video delih ali kako je razpadal prostor, ki jo bodo odprli danes, 15. marca ob 19.00 v Galeriji Vžigalica, raziskuje pomen prostora v izbranih video delih. Na razstavi sodelujejo: Zemira Alajbegović, Neven Korda/Borghesia, Marko Peljhan, Sašo Podgoršek in Iztok Kovač, Nataša Prosenc Stearns, Miha Vipotnik. Kuratorka razstave: Nika Grabar

Ker je kuratorski izbor nastal na podlagi opazovanja uporabe prostora in arhitekture v video delih, se postavitev ukvarja z vprašanjem, kako izbranim video delom dati primeren prostor, ki bo vsebino tudi nagovarjal. Razstava vodi obiskovalca skozi šest različnih prostorskih postavitev-od projekcij v prostoru (Discipline, Vrtoglavi ptič)-do postavitev, ki video postavljajo v razmerje do prostorskega objekta in s tem do telesa (Path of Crazy Wisdom, Park kulture, Construct, Hitro/počasi).

Po besedah Nike Grabar se del sporočilnosti teh videov razkriva odnos do ozadja, arhitekture, prostora. Zastavlja se serija vprašanj: kako vsebina del arhitekturo nagovarja, negira, poudarja? Kakšen je njen pomen znotraj videa v primerjavi z njeno vsakdanjo, ustaljeno podobo? V kakšnem odnosu je video do podobe prostora, predvsem pa: kakšen pomen, če sploh, je nastal z manipulacijo glede na kontekst, v katerem je nastajal?

V času, ko imaginacija o prostoru dobiva nove razsežnosti v smislu gravitacijskega valovanja in se zdi, da naša zmožnost delovanja stopica znotraj meja statusa quo, je razkorak med navduševanjem nad znanostjo in realnostjo pretresljivih dogodkov vedno večji. Morda je prav tehnološko pogojena prihodnost tista, katere preteklost živimo v nenehni razgradnji na poti do izolacije. Izbor video del je le eden izmed segmentov te zgodbe, ki se neprekinjeno ponavlja.

Dela na razstavi:

-Neven Korda/Borghesia: Discipline (1989)-ustvarjanje generičnega prostora z ravninami, ki silijo oko v nenehno gibanje. Arhitektura se v videu pojavlja kot ikona znotraj družbenopolitičnega kolaža.

-Miha Vipotnik: Path of Crazy Wisdom (1993)-portret Erica Orra skozi intervju z umetnikom, dokumentarnim gradivom iz njegovega življenja in njegovimi deli. 

-Sašo Podgoršek, Iztok Kovač: Vrtoglavi ptič (1996)-degradirani industrijski prostori nudijo telesu plesnega videa nove možnosti za raziskovanje potenciranih arhitekturnih dimenzij.

-Marko Peljhan: Park kulture (1996)-prostor je postavljen v drugi plan znotraj zrežirane TV-situacije; v ospredju elementi, ki definirajo medijsko okolje. 

-Nataša Prosenc Stearns: Construct (2003)-arhitektura kot objekt v nastajanju, fascinacija nad konstrukcijo, iskanje razmerja med montažo in gradnjo biosfere 2.

-Zemira Alajbegović: Hitro/počasi (2004)-zasebni prostori, dvorišče, spalnica, kuhinja ponazarjajo čustvena stanja ženske, ki prehajajo med osamljenostjo, histerijo in melanholijo. 

V okviru razstave pripravljajo tudi dva spremljevalna dogodka: ogled razstave s kuratorko Niko Grabar (31. marca ob 17.00) in predavanje Ide Hiršenfelder "Neskončna ravnina. Razsežnost video prostora in umetnost projiciranja" (8. maja ob 16.00). Video prostor je danes neskončno tridimenzionalno vesolje, ki je kot medij vizualne umetnosti z razmahom programskih jezikov za manipulacijo video slike povsem spremenil prvotni televizijski okvir v razmerju 4:3 ali filmski okvir v razmerju 16:9 ter odprl nešteto neskončnih ravnin in gubastih pokrajin, ki so v stalnem procesu premeščanja, sestavljanja in gubanja. Video je v likovni umetnosti napovedal razkrajanje vnaprej določenih formatov in pozicij gledanja, ki so v zadnjih petnajstih letih stopili v "totalni" prostor.