Prva petdesetletka Dušana K.

Če je tipični slovenski stripar nezrelo, odljudno, sebično, zoprno, stiskaško, nastopaško, pretenciozno, leno, šlampasto, predebelo in zakompleksano bitje, ki v stripih izživlja svoje neuresničene ambicije in trivialne fantazije, je Dušan Kastelic njegovo nasprotje. Je skromen, dobrodušen, topel, prijazen, prisrčen, nevsiljiv, nasmejan, vitek in lepo vzgojen svetovljan iz province. Je dober sin, ljubeč mož in skrben očka, dejaven član širše družbene skupnosti (aktivno sodeluje v skupini Eko krog). Njegov humor je prefinjen, kultiviran in dostojen. Če je že do koga piker, to opravi tako nežno, da prizadeti sploh ne opazi, kaj ga je doletelo. In tak je tudi v svojem delu: marljiv, natančen, duhovit in uspešen.

Dušana sem poznal, še preden sem ga spoznal. Najprej po šeststranskem stripu Kralj Matjaž, v katerem je kljub rosnim 15 letom prikazal zavidanja vredno risarsko in scenaristično znanje. Strip, ki se je nekoliko zgledoval po mojstrovini Shakti (ne samo) njegovega vzornika Mirka Ilića, je zmagal na Mladininem stripovskem natečaju leta 1982. Naslednjič sva se »srečala« na vsejugoslovanskem stripovskem natečaju revij YU strip in Vidici leta 1984, kjer so najine stripe objavili v skupni izdaji: Dušan je nastopil z zabavnim enostranskim stripom brez naslova in teksta, kjer zaočaljeni nerd (sumljivo podoben avtorju) bruha v mestnem avtobusu.

V drugi polovici osemdesetih let ga je usoda zanesla na Mladino, kjer se je s svojimi stripi in angažiranimi naslovnicami nesebično žrtvoval za demokracijo in svobodo, vendar je imelo sodelovanje z razvpito revijo svojo ceno: »Prej sem risal lepe stripe, lepe risbice, ilustriral sem prilogo Mlada pota, potem pa so me pri Mladini pokvarili.« Najbolj je razburkal javnost s stripoma Partizani (1988) in Domobranci (1989) ki, kakšna sramota, še vedno nista doživela albumske izdaje! Naslovna junaka v bistvu ves čas tekmujeta, kateri ima večjega, njuni nasledniki pa to počno še dandanes.

Ob odprtju razstave je Dušan obiskovalcem razkril 25 let staro skrivnost: »Ko so Partizani izhajali, so jih tudi pri nas doma vsi brali in komentirali. Nihče ni vedel, da jih rišem jaz, saj smo se Mladinini striparji takrat skrivali za raznimi psevdonimi, poleg tega pa smo kar tekmovali, kdo bo bolj korajžen in provokativen. Na nekem družinskem kosilu je tako žlahta na glas komentirala dogodke okoli JBTZ, pa kako so novinarji Mladine frajerji, ko si toliko upajo, nakar stric reče: ’Ja, Mladina je super, ampak tisti strip na koncu ... tisti Partizani, tisto pa ni za nikamor. To gre pa čez vse meje dobrega okusa.’ Vsi so se glasno strinjali z njim in izražali gnus. Potem pa me vpraša mama: ’Duško, ti nekaj delaš za Mladino. A ti veš, kdo to riše?’ Sem rekel, da verjetno tisti Smiljanič, ki je znan po takih packarijah ... in se skupaj z njimi zgražal.« Dušanovi sorodniki so šele ob odprtju razstave izvedeli, kdo je bil pravi avtor tistih packarij.

Dušana sem spoznal leta 1990 na ekskurziji »lažnivih Mladininih kljukcev« v Pariz, ki jo je organiziral naš najboljši urednik na svetu, Ivo Štandeker. Skupino so poleg Ivota, Dušana in mene sestavljali še Zvonko Čoh, Tomaž Lavrič, Grega Mastnak, Gorazd Vahen ter brhki dekleti Sabina in Tanja. Tanja se je pozneje spomnila, da je bil Duško edini, ki je prinesel od doma škatlo z domačimi piškoti in jih vsem ponudil. Pa tudi sicer se je razlikoval od nekulturnih mulcev, ki so se kot krdelo sestradanih volkov zapodili v somračne pariške četrti dvomljivega slovesa. Sam se je omenjeni turistični ponudbi ognil, raje je zahajal v muzeje in parke, vestno kupoval darila za sorodstvo ali pa venomer iskal nekakšne računalniške komponente, za katere nismo imeli pojma, čemu so namenjene.

Ja, Kastelic je mojster računalništva. Od nekdaj je bil tehnološko napreden; ko se nikomur od nas še sanjalo ni, čemu naj bi bil računalniki sploh namenjen, je svoje risbe že skeniral in obdeloval z njim. Tako je v stripu Afera JBTZ (1991–92) table že računalniško senčil in vnašal besedilo v oblačke, Butalce (1994) je računalniško pobarval, ravno tako tudi obešenjaško uspešnico Mat & fotr & mulc & pes & PC (1995). In ko smo se drugi za silo naučili uporabljati miško, je sam že produciral zahtevne animirane filme v 3D-tehniki. Naredil jih je cel kup, omenimo le očarljivo grdega Perkmandeljca (2002) in čustveno bombo Čikorja an’ kafe (2008), ob kateri se je orosilo oko tudi najbolj brezčutnemu gledalcu. Hkrati pa so ga animirani filmi na žalost številnih fenov oddaljili od stripov.

Ali se bo še kdaj vrnil k stripu? »Zelo resno razmišljam o tem. Ko sem jih nehal risati, so bili v izumiranju. Mularija jih ni več brala, ker je igrala računalniške igrice. Stripe so kupovali samo še zbiralci, ki pa jih večinoma sploh niso brali, ampak so jih spravili v vakuumske vrečke. Če bi hotel od tega živeti, bi moral risati komercialne stripe za tujino, to pa mi ni dišalo. Po drugi strani pa se tudi nisem našel v underground stripovski sceni, ki je takrat začela cveteti. Vmes ni bilo nič. No, danes so stripi ponovno zacveteli in to ravno v tem vmesnem segmentu avtorskega stripa. Tako, da me zelo mika ...«

Razstava v Zagorju je kronološki pregled več kot 35-letnega ukvarjanja s stripom, ilustracijo in animiranimi filmi, »področji, ki so mi bila bolj za hobi, saj od tega nisem nikoli živel«. Živel je od grafičnega oblikovanja in računalniških iger, kar pa v razstavo ni vključeno. Na enem mestu zbrana dela nazorno razkrivajo, kako zelo ustvarjalen avtor je Kastelic in kako temeljito se poglablja v medij stripa, ga raziskuje in širi njegove meje. Nekaj tabel iz njegovega opusa je naravnost briljantnih in sodijo v antologijo svetovnega stripa.

Čeprav gre za odmaknjeno kotlino, kjer se vali gost in nezdrav dim, na cesto pa letijo orjaške skale, naj vas to ne odvrne od obiska razstave, saj kaj takega vidimo le enkrat na pol stoletja.

Duško, še na mnoga leta in pazi na puško!

Pregledna razstava:
Dušan Kastelic: Od grdih stripov do nežnih risank
Kje: Galerija Medija, Zagorje ob Savi
Kdaj: do 5. aprila 2016 (ob torkih in sredah od 10. do 15. ure, ob četrtkih in petkih od 16. ure do 19.30)