Zverinice iz Anglije

Mehkoba je prva beseda, na katero pomisliš ob Donni Wilson in njenem oblikovanju. Prav takšno mehkobo je iskala režiserka Ivana Djilas za lutke v predstavi Medved in mali, ki je narejena po slikanici nemške avtorice Katje Gerhman, namenjena predšolskim otrokom od drugega leta starosti in je bila pred kratkim premierno uprizorjena na malem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana. Delo Wilsonove je Djilasova spoznala med raziskovanjem po spletu, in namesto da bi katerega od slovenskih ustvarjalcev prosila, naj skopira njeno estetiko, je stopila v stik z izvirno oblikovalko, ta pa je bila nad predlogom za sodelovanje navdušena.

Poseben izziv je bil nedvomno ta, kako dvodimenzionalnost mehkih pletenih zverinic Wilsonove učinkovito prenesti na oder, kako jim dodati tretjo dimenzijo in jih iz igrač spremeniti v čisto prave lutke. Zanimivo, da sta medved in lisjak, ki nastopata v predstavi, tudi sicer del njene kolekcije, prav tako ptič, pikapolonica in polž, celo velika drevesa in balvane iz pletenin, ki so zdaj v lutkovni predstavi scenski elementi, je Wilsonova že prej ustvarila za svoje instalacije. Poleg dvodimenzionalnosti je nepričakovano težavo povzročila tudi očitna neprepoznavnost Slovenije med evropskimi poštnimi uslužbenci. Prva pošiljka lutk je zamujala kar štirinajst dni, saj je pošta iz Anglije lutke po pomoti poslala v Litvo, od tam so šle na Poljsko in nato še v Nemčijo.

Volneno menažerijo Donne Wilson, ki je naprodaj v njeni spletni trgovini in v oblikovalskih trgovinah po vsem svetu – tudi v Stari Ljubljani – in se s časom spreminja, trenutno sestavljajo panda Pia, polž Sidney, koala Wilbur, lemur Lulu, opica Čarli, bober Karlos, rakun Rudi, kaktus Kiki ... Vsako pleteno bitje ima ime in osebnost. Veliki Ted je medved, ki ima rad sendviče s sirom in kislimi kumaricami, ne mara pa nakupovanja. Njegova povečana in podaljšana različica je eden od naslovnih likov v lutkovni predstavi Medved in mali. Trenutno je Veliki Ted tudi najljubši lik svoje oblikovalske roditeljice, seveda poleg Cirila, križanca med veverico in lisico; ta je njena največja prodajna uspešnica, ki si jo je izmislila in jo oblikovala že pred več kot desetletjem, izdelujejo pa jih še danes. Vsak Ciril je spleten v njenem studiu v vzhodnem Londonu, nato pa potuje na Škotsko, vedno v roke iste šivilje, ki jih je doslej naredila že približno 2500, kar je ogromno, saj posamezno igračo navadno izdelajo le v 200, največ 300 primerkih. Pravzaprav bi težko rekli, da gre za igrače. Čeprav mehke zverinice iz pletenin spominjajo na živali, kot jih rišejo otroci, in s svojo mehkobo kar kličejo po objemanju, Wilsonova z njimi prej meri na odrasle, na zbujanje občutka nostalgije po otroštvu v njih, kot na dejanski podmladek, ki bi se z njimi igral.

Oblikovalka, ki so jo leta 2010 ovenčali z nazivom britanska oblikovalka leta, oboževalce navduši z vsako kolekcijo, instalacijo, razstavo ali delavnico, čeprav so te danes zaradi obilice dela, žal, precej redke.

Na svoje kreature je zelo navezana in je, dokler je to zmogla, sama poskrbela čisto za vse korake v procesu oblikovanja, izdelave in distribucije. Zverinicam je obraze šivala celo med vožnjo na avtobusu, polne vreče izdelkov vselej sama nosila na pošto in osebno poznala poštne uslužbenke, ki so bile tik pred božičem vedno zaskrbljene zaradi njenega utrujenega videza. Čas od septembra do decembra je zanjo še vedno vrhunec sezone. Izdelke za dom je začela oblikovati prav zato, da bi posel enakomerneje razporedila skozi vse leto. Njen prepoznavni oblikovalski pečat tako poleg volnenih bitij nosijo še krožniki, skodelice, kozarci, pladnji, preproge, odeje, blazine, celo naslanjač, kavč in otroški vozički. Nekatere izdelke prodaja pod svojo blagovno znamko, druge, ki nosijo njen podpis, po naročilu ustvari za oblikovalska podjetja, izdelovalce pohištva ali verigo veleblagovnic.

Vsi njeni izdelki so narejeni ročno, pa čeprav iz industrijskih pletilnih ali s šivalnim strojem, večinoma v Veliki Britaniji. Med njimi so seveda tudi pletena oblačila: kape, šali, puloverji, nogavice. Donna Wilson zagovarja lokalno izdelavo, a surova volna za vse njene pletene izdelke, enako kot za lutke, ki nastopajo v predstavi Medved in mali, prihaja z Nove Zelandije, saj je mehkejša od tiste, ki jo dajejo angleške ovce. Spredejo jo v Angliji.

Poslovno je Donna Wilson, katere izdelki so danes na voljo že v 30 državah po vsem svetu, rasla ter se širila zelo počasi in zelo previdno. V studiu z delavnico v londonskem predelu Bethnal Green je poleg nje sedem zaposlenih, ima pa še peščico rokodelskih podizvajalcev, večinoma na Škotskem. Nikoli si ni želela delati čisto sama, a si prav tako ni nikoli predstavljala, da bo lahko živela od izdelovanja teh nenavadnih kreatur. Pa čeprav si je med študijem na londonskem kolidžu Royal college of art z njimi plačevala najemnino. V trgovinah z rabljenimi oblačili je kupovala puloverje, navadno čim bolj kožne barve, iz njih vsak mesec sešila kakih 20 mehkih punčk in jih nato prodajala v trgovini Couverture. Ni želela oblikovati vzorcev in izdelovati blazin kot večina sošolcev, a kljub temu so po študiju in ustanovitvi lastnega studia leta 2003 vzorci in blazine postali prepoznavni del njenega oblikovanja.

Z igrivimi in domiselnimi vzorci je spreobrnila celo Sheridana Coakleyja, ustanovitelja oblikovalskega podjetja SCP (Sheridan Coakley Products) in zaščitnika britanskega oblikovanja, ki se je nekoč zaobljubil, da nikoli ne bo prodajal blazin, a je zaradi Donne Wilson besedo gladko snedel. Prav zaradi sodelovanja z omenjenim podjetjem, ki sodeluje s slovenskim proizvajalcem pohištva, je Wilsonova Ljubljano prvič obiskala že pred štirimi leti. Ob tokratnem obisku, ki mu je botrovala premiera v ljubljanskem lutkovnem gledališču, so jo med pristajanjem letala popolnoma očarale slovenske gore in narava nasploh.

Otroštvo je preživljala na kmetiji v pokrajini Aberdeenshire na severovzhodu Škotske. Stara mama je bila vzgojiteljica in ljubiteljska slikarka, Donno in sestro pa je že od malega spodbujala in usmerjala pri ustvarjanju. Spodbudila je tudi njeno poslovno žilico, za katero Wilsonova meni, da jo je sicer podedovala po očetu, kmetu. Prav babica je postala njena prva stranka, ko je odkupila risbo, ki jo je Donna načečkala med nekim telefonskim pogovorom. Očetovo delo je bilo hkrati tudi njegov življenjski slog in enako glede svojega življenja in dela čuti Donna.

Njen prepoznavni oblikovalski pečat poleg volnenih bitij nosijo še krožniki, skodelice, kozarci, pladnji, preproge, odeje, blazine, celo naslanjač, kavč in otroški vozički.

Pokrajina, ki jo je obkrožala v otroštvu, je imela gotovo velik vpliv na njeno estetiko. Izostrila ji je občutek za barve in teksture, pravi. Ko je bila majhna, je večino časa preživela zunaj, v naravi, kar danes, ko živi v mestu, zelo pogreša. S čisto posebnim projektom se je h koreninam vrnila pred tremi leti, ko jo je aberdeenshirski svèt najel, da bi oblikovala vzorec škotskega kara oziroma tartan, kot ga imenujejo, ki bi slavil njihovo rokodelsko izročilo. Z določenimi vzorci tkanine, ki je tradicionalno izdelana iz volne, slovi pa predvsem zaradi uporabe v kiltih, se namreč identificirajo posamezni škotski klani, družine, institucije in regije, ki z njimi izpričujejo svojo pripadnost in povezanost. Wilsonova je v sodelovanju s šolarji izbrala sedem barv, ki odražajo lokalne značilnosti in kulturno dediščino Aberdeenshira, ter ustvarila radosten rumeno-rožnato-modro-zelen škotski karo. Upa, da so predstavitve njenega delovanja, ki so spremljale ta projekt, morda navdihnile katerega od šolarjev, ki se jim je tako kot včasih Donni zdelo povsem neverjetno, da lahko živiš od izdelovanja igrač iz blaga.

Oblikovalka, ki so jo leta 2010 ovenčali z nazivom britanska oblikovalka leta, oboževalce navduši z vsako kolekcijo, instalacijo, razstavo ali delavnico, čeprav so te danes zaradi obilice dela, žal, precej redke. Rada ima ustvarjalna sodelovanja. Nedavno je združila oblikovalske moči z nadvse izvirno japonsko znamko oblačil Né-net, za katero oblikovalec Kazuaki Takashima že dobro desetletje ustvarja vesela oblačila, ki nagovarjajo otroka v odraslem, podobno kot to počnejo kreacije Donne Wilson. Njene vzorčke so uporabili na urah, nahrbtnikih, srajcah, majicah, obleki, nogavičkah, supergah, dežniku, pelerini in dežnih škornjih.

Donna Wilson je zelo nasmejan človek in s svojimi stvaritvami želi nasmeh priklicati tudi pri drugih. Ima pa posebno vrsto alergije, nekoč je namreč povedala, da ne prenaša rutine. Glede na številne in raznovrstne izdelke, ki so se ji v skoraj poldrugem desetletju porodili v domišljiji in pod rokami, to v celoti drži za njeno ustvarjanje. Čeprav so njena dela prepoznavna, se nikoli ne ponavlja. Danes je mama dveh majhnih otrok, in to ji je temeljito spremenilo življenje in delovanje. Pravi, da se je sprva, ko je postala mama, vedno počutila krivo, ne glede na to, kaj je počela; vsakič, ko je morala zaradi dela oditi od otrok, in vsakič, ko se ji je zdelo, da zaradi otrok ne dela dovolj. Sčasoma je našla ravnotežje in zdaj je, tudi zaradi dobre ekipe, na katero se lahko zanese, zadovoljna, da ne dela več čisto ves čas, ker je bilo to precej stresno.

Predstava Medved in mali, ki je njena prva gledališka ustvarjalna izkušnja, jo je navdušila in navdihnila. Čeprav prej zaradi preobilice drugega dela ni niti pomislila na kaj takega, si želi, da ne bi ostala edina, v kateri nastopajo njene zverinice, ki na odru zaživijo svoje življenje. Pred njo je že nova pustolovščina, saj se loteva kratkega animiranega filma, o katerem pa še ne sme podrobneje govoriti.

Lutkovna predstava:
Medved in mali
Kdo: režiserka Ivana Djilas, lutke Donna Wilson
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: ponovitve 17., 19., 20. in 21. maja 2016