Emil Kozole, oblikovalec

Njegov prvi oblikovalski izdelek je bil plonk listek v srednji šoli. Pred testom iz francoščine, ki mu ni šla, je poskeniral etiketo s plastenke coca-cole, v programu photoshop izbrisal hranilne vrednosti izdelka ter ostale podatke in jih nadomestil z nepravilnimi francoskimi glagoli. Kljub temu da se je, namesto da bi vadil francoščino, celo noč učil oblikovanja s photoshopom, je pri kontrolki dobil oceno štiri. Ugotavlja, da ga je pri ustvarjanju vedno vodilo to, kako bi si nekaj olajšal. Da je bila najprej potreba, ne želja biti oblikovalec. Kasneje je spoznal, kako uporabne so te veščine, da jih je mogoče celo študirati in da tako lahko v življenju počne nekaj, kar se mu zdi zabavno.

Oba starša sta umetnika, zato mu je bil odnos do umetnosti privzgojen. Še preden je dopolnil petnajst let, preden je karkoli od videnega razumel, si je z njima ogledoval zbirke v velikih galerijah, kot sta MOMA in Tate. Bil je obkrožen z umetnostjo in umetniki, imel stik s slovensko umetnostjo in oblikovanjem. A takrat, v osnovni šoli, si je svojo prihodnost bolj predstavljal v športu ali biznisu.

Potem je v srednji šoli med poletnimi počitnicami delal v oglaševalski agenciji. Vse, kar je počel med prakso, se mu je zdelo dolgočasno, zanimivi so se mu zdeli le oblikovalci, ki so ustvarjali v nekem kotu. Takrat je spoznal, da želi početi prav to. Vpisal se je na ALUO, po njegovem edino možno izbiro, kasneje pa na podiplomski študij na Central Saint Martins v Londonu, smer oblikovanje komunikacij.

Zanima ga namreč oblikovanje, preneseno na širši družbeni in politični kontekst. Med njegovimi sošolci in sošolkami na podiplomskem študiju so bili tako oblikovalci in arhitekti kot antropologi, celo pravnica, najrazličnejši ljudje z najrazličnejših koncev sveta. Ko se je zaradi študija preselil v London, je dobil občutek najbolj nadzorovanega mesta na svetu, kjer kamere spremljajo vsak korak, veliko spletnih strani pa je blokiranih. Hkrati se je pisalo leto 2013, ko se je Združenim državam Amerike zgodil žvižgač Edward Snowden.

Možnost in grozljivost nadzora prek računalnikov in računalniških omrežij sta ga sicer prevzeli že v mladosti, ko so si s prijatelji pošiljali datoteke, ki so s prenosom pošiljatelju omogočile upravljanje prejemnikovega računalnika. Še danes ga tehnologije in orodja, ki omogočajo nadzor zasebnosti, hkrati fascinirajo in strašijo. Tako je nastala tipografija Seen, projekt, ki je zorel nekaj let in s katerim se je predstavil ob koncu magistrskega študija. O njem so pisali mediji, kot so Le Monde, Der Spiegel, Wired, Vice, Design Taxi in Gizmodo, omenjena črkovna vrsta pa je lani doma na 7. bienalu vidnih sporočil dobila Brumnovo nagrado. Je tudi član kolektiva Ljudje, ki je na tem bienalu skupno prejel kar pet nagrad, tudi največjo za oblikovanje mobilne aplikacije Flaviar.

S črkovno vrsto Seen, ki omogoča nekakšno samocenzuro, je želel, da bi ljudje dobili vsaj nekaj vpogleda v to, koliko informacij, ki jih delijo v medosebnih komunikacijah prek spleta, je izpostavljenih nadzoru. Gre za pisavo, ki pisca varuje pred vsevidnim očesom varnostno-obveščevalnih služb, saj med pisanjem samodejno prečrta vse »sumljive« besede. Te so vzete z dejanskega seznama besed, na katere preži ameriška varnostna agencija NSA in katerih raba je potencialno inkriminatorna. Med njimi niso le besede, kot so Guantanamo, virus, nadzor in anarhija, ampak tudi čisto vsakdanje besede, na primer sneg, govedina in nogomet.

Nasploh se zdi, da resničnost nenehno dohiteva domišljijo. V prvem letniku magistrskega študija so na primer dobili nalogo, naj si zamislijo tehnološki razvoj selfijev. Razvili so program, s katerim bi lahko selfiji postali orodje za potrjevanje identitete. Danes, še ne tri leta kasneje, to postaja realnost. Pod drobnogled je vzel tudi omrežje, ki je leglo selfijev, Facebook. Ugotavlja, da smo prej kot njegovi uporabniki njegovi izdelki, saj nas prodaja oglaševalcem. Od tu izhaja naslov projekta Koliko je vreden vaš obraz? v ljubljanski Aksiomi. Zanj je s pomočjo računalniškega algoritma, ki ga je napisal, izdelal katalog, v katerem se namesto izdelkov predstavljajo uporabniki Facebooka, ki so privolili v sodelovanje.

Njihove profilne fotografije, všečkane strani, obiskani dogodki ipd. določajo njihovo tržno vrednost. »Eni črpajo iz narave, jaz pa iz omrežij,« komentira svoje umetniško ustvarjanje, pri katerem uporablja baze osebnih podatkov in informacij, ki jih uporabniki delijo na spletnih omrežjih. Tako skozi umetnost ozavešča posameznike in razgalja družbo nadzora. V današnji inflaciji podob in demokratizaciji orodij, ko zna vedno več ljudi uporabljati oblikovalske programe, se mu zdi toliko bolj pomembno, da znamo zadeve pravilno umestiti. Zato ne preseneča, da celo njegove črkovne vrste niso le oblikovne, ampak vselej tudi vsebinske in kontekstualne.