Prvi skupni dogodek Galerijske četrti Šiška

Center in Galerija P74, Kino Šiška, GalerijaGallery, Galerija Photon, Galerija Vodnikove domačije in Univerzalni atelje uličnih umetnosti so se povezali v Galerijsko četrt Šiška, s katero vzpostavljajo skupno identiteto fizičnega in kulturnega prostora Šiške in ga ponujajo uporabnikom. Prvi skupni večer bo 1. septembra, ko bodo odprli kar štiri razstave.

V Galeriji Vodnikove domačije bodo ob 19.00 odprli razstavo z naslovom TO JE OROŽJE!: Angažirani strip XX. stoletja na Slovenskem, ki bo prikazala zgodovinski razvoj družbenokritičnega stripa pri nas in orisala družbeno in politično življenje v različnih izsekih 20. stoletja. Strip, križanec med likovno umetnostjo in književnostjo, ima na Slovenskem že dolgo tradicijo. Vsi poznamo Mustrovega Zvitorepca, ki doživlja vedno nove ponatise, Kosove navihane paglavce Kavboja Pipca in Rdečo peso, s katerima je postalo duhamorno učenje prava zabava. Manj znano pa je dejstvo, da se je hkrati s humorističnim in avanturističnim stripom v Sloveniji razvil tudi žanr družbenokritičnega stripa.Na razstavi bo na ogled Smrekarjev strip iz leta 1914, ki se norčuje iz avstrijskega malomeščanstva in lažne morale, Bambičeva parodija na Mussolinija iz leta 1927 in propagandni partizanski strip Iveta Šubica iz leta 1944. V petdesetih letih so bili zelo popularni kratki satirični stripi, ki so z blago kritiko takratne države in družbe udejanjali sintagmo o socializmu s človeškim obrazom. Med najbolj znanimi promotorji novega sistema je bil vsekakor Jaka Sulc Milana Mavra. Turbulentno leto 1968 je pustilo pečat tudi v slovenskem stripu, saj je takrat Kostja Gatnik risal nekonformistične stripe v slogu ameriškega undergrounda, ki jih je leta 1977 izdal v legendarni Magni Purgi.Pravi boom je družbeno angažirani strip dosegel v drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih letih, ko so Mladinini avtorji ustvarjali svoja dela brez kakršnega koli spoštovanja do države, cerkve in spolnosti, eden najbolj znanih pa je Diareja Tomaža Lavriča, ki izhaja še danes.Koncept razstave in izbor del: Iztok Sitar, kustosinja razstave: Petja Grafenauer 

V Galeriji Photon bodo ob 20.00 odprli razstavo fotografij Marka Lipuša, ki se je s kamero odpravil odkrivat sledi svoje babice, koroške Slovenke, ki je bila v času druge svetovne vojne deportirana v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so jo leta 1945 umorili nacisti. V štirih vizualnih poglavjih umetnik raziskuje površine in fizične strukture tega nekdanjega taborišča smrti. Zanimajo ga vsakodnevni predmeti, ki jih je našel v taborišču, sam prostor zločina in koža njegovega očeta.

V Centru in Galeriji P/4 bo razstava Polonce Lovšin z naslovom Človek sit in koza cela. Avtorica v svojem delu išče alternative obstoječim načinom bivanja in delovanja. Zanima jo prilagoditev človeka na spremenjene okoljske pogoje in iskanje alternativnih rešitev zanje. V tokratnem projektu, ki vključuje video, kolaže in prostorske postavitve, se podvrže eksperimentu v katerem poskuša vzpostaviti enakopraven odnos z domačo živaljo. Od živali se je pripravljena tudi učiti in tako spreminja odnose človek-žival in človek-narava, v katerih jo zanima prečenje običajnih mej. Kot nakazuje naslov, raziskuje možnosti kako živeti enakopravno, da bo prav obema stranema, tako človeku kot naravi, kar vidi kot edino možnost človeškega (so)obstoja. V ta namen se je pustila voditi kozi po zapuščeni gradbeni jami in je na podlagi njenega gibanja izvedla prostorski načrt. Teden dni je v stanovanju v Ljubljani preživela s kokošjo nesnico, ter skupaj z njo raziskovala vzorce obnašanja in predmete povezane s hrano, prehrambeno industrijo in industrijsko arhitekturo. Več let že opazuje čebele in občuduje njihovo tehnike opraševanja in kolektivnega delovanja. Že leta 2011 je zasnovala delo Nazaj v mesto, v katerem igrajo čebele osrednjo vlogo. Z njim je opozorila na pomen čebel v ekosistemu in predstavila tezo, da bo v prihodnosti morda preživela le narava v mestu, s tem pa tudi urbana čebela. 

V Kinu Šiška pa bo na ogled razstava intermedijskega umetnika in oblikovalca Dana Adlešiča z naslovom Fikcija kot funkcija, v kateri se avtor sprašuje, čemu takšno zavestno ločevanje polja resničnega in fiktivnega, ko pa je eno z drugim tesno prepleteno v različnih kontekstih, z raznimi pripomočki, objekti in (so-nastopajočimi) akterji, ki hkrati omogočajo aktivno participacijo posameznikove domišljije in kreativnosti. V svojem delu zato izpostavlja in združuje elemente gledališča, tehnologije, oblikovanja, estetike in fikcije, pri čemer poseže tudi po igrivih principih neskladnosti.