Thomas Bernhard: Mraz

+ + +

Bogu za hrbtom

Thomas Bernhard je pisal komedije. Da bi prikril svoje stališče do sveta in še bolj do družbe in še prav posebej do njene smetane, stališče, ki je bilo radikalno odklonilno in obojestransko – avstrijska smetana mu pač ni prizanašala, ko se ji je posmehoval na različne načine in ob vsaki priložnosti –, je pisanje pogosto predstavil kot navedek. Kot povzemanje, ki ga prvotno izgovori kakšna tečnoba in odljudnež. Če tečnoba in odljudnež, toliko bolje in toliko bolj smešno. Tudi v Mrazu, enem zgodnjih romanov in od vseh, kar sem jih imel v rokah, najobsežnejšem. Celo malo prenapihnjenem in po nepotrebnem obsežnem, povejmo kar takoj.

Mlad medicinec pride po naročilu nadrejenega, asistenta, v zaselek v hribih, da bi špijoniral za asistentovim bratom. Brata sta prekinila stike, a bi jih – asistent, še bolj pa, kot se pokaže, brat – rada obnovila. Vendar imamo opraviti z nesporazumom: zalezovalec se zaleze in zažre pod kožo opazovancu, razdalja se iz dneva v dan manjša in na dan prihajajo vse mrakobnejše, hipohondrične in svetožalne misli zalezovanega brata, slikarja. Ta je od silnega razočaranja in osamljenosti obtičal v zaselku, kjer je vse narobe, vsaj zanj, ki očitno samo preži, kaj vse je narobe, in je v tem prežanju tudi že močno izurjen, celo nadarjen zanj. Pomanjkanje distance in arbitrarnost medicine pri postavljanju diagnoz, tudi kadar ni treba, tako, kot izvemo iz pisem bratu asistentu, prepreči vsako spravo, onemogoči vsak nadaljnji stik. Misija neuspešna.

Zaradi mraza, ki mu je v hribih podložno vse. Predvsem manire šefice vasi v senci, birtinje, in njenih menda številnih ljubimcev. Morala, ta je na psu, ljudje jetični, pravi slikar, živali, ki se zavlečejo kamorkoli, samo da bi se izognile mrazu, primrznjene, druge na črno zaklane, tretje pobite v pogonih. Bolečine neznosne, okolje neznosno, spodaj delavci gradijo elektrarno, zato neznosen proletariat, kar med vsem drugim, zato vse te nesreče, zato odsotnost ekologije, pravi brat.

Vendar je Bernhard premeten, to niso njegova mnenja, on se dvojno skrije, da pokaže pravo naravo hribovcev (in širše). Čeprav ni nikoli jasno, ali je sploh kje kaj bolje: Mraz je eno zgodnjih del, v njem še ni dolgega, vase uvihanega stavka, ki je Bernhardov zaščitni znak. Zato pa je več tiste komične kafkovske poltenosti in nejasnosti, tudi zagamane atmosfere, ki s karikaturo postaja osmešena, vendar je karikatura predolga in prepodrobna; slikar je počen in slabo artikuliran, šum na kanalu pa doda tudi asistentov sel in poizvedovalec, njegovo razumevanje nerazumljivega in včasih prav pitijskega očitno ni na višini, ker višina je hladna in nedostopna vsakomur, on pa nekredibilen pripovedovalec. Za ljubitelje Bernharda, potem ko so prebrali vse drugo.