Umetnost po postmodernizmu

V Narodnem muzeju Slovenije (Metelkova) v Ljubljani bodo danes, 6. decembra ob 19.00 odprli razstavo z naslovom Druga eksplozija - 90. leta, na kateri bodo prvič predstavljene radikalne prakse vizualne umetnosti devetdesetih v Sloveniji. Razstavljeni bodo koncepti, objekti, skulpture, instalacije, video dela, spletni projekti, fotografije, zvočni projekti, knjige in časopisi umetnika ter tiskovine in originalna dokumentacija. Na razstavi sodelujejo: Jože Barši, Vuk Ćosić, Maja Licul, Marko Peljhan, Alenka Pirman, Tadej Pogačar, Marjetica Potrč, Marija Mojca Pungerčar, Franc Purg, Anja Šmajdek, Nika Špan, Apolonija Šušteršič, Janja Žvegelj. Kustos razstave: Tadej Pogačar

Po eksploziji neoavantgarde v šestdesetih, ki jo je v Sloveniji povzročilo predvsem gibanje in skupina OHO, so devetdeseta prinesla novo eksplozijo umetniške produkcije, ki pomeni svojevrstno nadaljevanje radikalnih umetniških praks šestdesetih in sedemdesetih let. Na razstavah v Ljubljani bo izpostavljen segment umetniške produkcije, ki ga lahko označimo kot umetnost po postmodernizmu.

"V mislih imamo novo politizacijo, postkonceptualne prakse, aktivne posege v socialno sfero, dialoškost, nove modele samoorganiziranja, oblikovanje novih neformalnih modelov produkcije in prezentacije ipd. Sodobna umetnost devetdesetih v Sloveniji je podobno kot ona v poznih šestdesetih transgresivna, uvaja nove oblike neposredne komunikacije in dialoga s publiko, participacijo in sodelovanje, se usmerja h kritični socialnosti, eksperimentira z različnimi modeli kulturnih institucij in samoorganiziranostjo, je transdisciplinarna. Politične spremembe, ki so se zgodile v Evropi leta 1989, so imele globoke posledice za ves svet. Eno od osrednjih vprašanj devetdesetih je odnos do sistema in centrov moči – političnih, umetnostnih, kulturnih, socialnih. V devetdesetih prevlada prepričanje, da je spreminjanje sistema možno le znotraj njega, saj zunanja, izolirana pozicija ne obstaja. Hkrati se spreminja tudi razumevanje pojma moči in odnosov moči. Kritika se ne naslavlja več na državo oziroma njeno ideološko moč, temveč se preusmerja na številne druge prakse in področja (samo)discipliniranja in vladanja: nacionalnega, etničnega, kulturnega, vprašanj spola ipd. Umetniški dogodek v devetdesetih postane izpostavljen socialni dogodek, naj se dogaja v muzeju, v zasebnem stanovanjskem prostoru ali na ulici. S tem se ustvarjalci vračajo k utopičnim impulzom, ki so značilni za prakse, ki nastajajo v času velikih družbenih sprememb ter prelomnih zgodovinskih in političnih obdobij," je zapisal kustos Tadej Pogačar.

Druga eksplozija - 90. leta je raziskovalni in izobraževalni projekt, ki poteka sočasno na dveh lokacijah (Ljubljana, Slovenj Gradec), nastal pa je v sodelovanju Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E. in Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec. Vključuje serijo javnih predavanj in študijski razstavi v Centru in Galeriji P74 (2014, 2015), ki sta bili posvečeni širšemu kulturnemu in družbenemu kontekstu devetdesetih. Po svoji naravi je dvodelen. Ta dvojna perspektiva "središča" in "roba" je ključna za njegovo razumevanje in vzpostavljanje kompleksnejše podobe. Odprtju razstave v Narodnem muzeju Slovenije, bo 9. decembra 2016 sledilo odprtje v Slovenj Gradcu, v prostorih Koroške galerije likovnih umetnosti in Koroškega pokrajinskega muzeja, ter 15. decembra 2016 v Galeriji P74 in Galeriji Škuc v Ljubljani.

Ob razstavah bo izšel spremni katalog z besedili Boža Repeta z naslovom Devetdeseta med obljubami pred osamosvojitvijo in današnjimi dejstvi, ki podrobno analizira zgodovinski in politični kontekst devetdesetih, Tadeja Pogačarja "Druga eksplozija – 90. leta. Nove radikalne prakse," ki izpostavlja kulturni in družbeni kontekst novih radikalnih praks v sodobni vizualni umetnosti ter Nine Popič in Polone Poberžnik "Nove umetniške prakse in alternativna kultura v devetdesetih – primer Koroška," ki prikazuje kulturno umetniško dogajanje in prakse v devetdesetih letih na Koroškem, ki so v tistem času nakazovale nove smernice v načinu delovanja.Porajajoča se mladinska subkultura je tedaj prvič močneje posegla v tradicionalističen, lokalno usmerjen in v preteklost zazrt kulturni prostor in mlade na svež način nagovorila z alternativnimi vsebinami, na neuveljavljenih prizoriščih in z novimi vrstami dogodkov.